dr. Tomaž Makovec: »Farmacevtska industrija bi rada videla, da bi bil ves svet bolan«
Najbrž pretirano skrbni varuhi ušes poslušalcev nacionalnem radiu (RTV - Val 202) so v tekočem tednu poskrbeli za umik intervjuja z dr. Tomažem Makovcem, avtorjem knjige Medicina je padla na glavo (2019), kateri je gostoval v oddaji Nedeljski gost in se pogovarjal z novinarjem Damjanom Zorcem. Posnetka že ni bilo nikjer več, še preden bi zagotovo uspel zaokrožiti med širšo in zainteresirano publiko. V zameno naj bi zadoščalo pokroviteljsko opravičilo RTV-ja.
Ali RTV pod vodstvom odgovornega urednika Nejca Jemca, želi sugerirati kakšen je “pravilni način” gledanja na svet, “ki mu vlada samo še denar”? Kot enega izmed ključnih razlogov za cenzuro je navedeno: »Nedeljski gost /…/ pa v današnjem svetu, ki mu vlada samo še denar, vidi le nepremostljive razlike.« Ali upamo sklepati, da bi bil intervju še vedno dostopen v kolikor bi radijski gost videl “premostljive razlike”?
Prehitro bi dobili odgovor, da se od začetka koronske politike nekako moramo ali smo usmerjeni k predvidenem strinjanju z vsem kar nam postreže politično-medijski aparat z domnevno stroko na čelu.
Delni-povzetek intervjuja je objavljen z namenom ustvarjanja lastne sodbe:
Voditelj oddaje, v izhodišču omeni dvostezno izobrazbo dr. Makovca, ki je doštudiral medicino in farmacijo. Vpraša ga, če se je tudi v mladosti vključeval na več področij.
»Ne, jaz sem bil kar mainstreamovski. Sem bil predan tej znanosti, medicinski, kemijski, farmacevtski znanosti. Sem bil zelo predan, do leta 2005, ko sem po nesreči, z jadralnim padalom, bolj poizkusno poskusil jemati antidepresive. Takrat sem verjel v zdravila, da delujejo tako kot je treba, tako kot piše gor, ampak izkušnja s tem zdravilom pa je bila hujša od same nesreče in takrat se je porodil v meni dvom, kaj je zdaj to, kako je to možno, da je tak učinek zdravil, ki naj bi deloval antidepresivno, me je v bistvu spravil v zelo hudo depresijo. In sem začel raziskovati to področje medicine.«
Drugo z bloga:
Zorc omeni, da bosta kasneje podrobneje o tej tematiki. Na vprašanje ali rad plava proti toku, Makovec odgovarja, da je po duši tak znanstvenik, kot je treba biti in ki dvomi in želi preveriti vse podatke, ki pridejo na plano. Nadaljuje: »V bistvu v medicino ne verjamem več. In vse kar pride iz tukaj, skozi tale PubMed, ki je zbirka vseh znanstvenih rezultatov s področja medicine, farmacije, na to ne dam pravzaprav skoraj nič več. Tako ali tako je polovica izsledkov, več kot polovica izsledkov, ki pridejo na plano, je neponovljivih. Velik del svojih raziskav medicinci sploh ne objavijo, ker niso v skladu z doktrinami, kakšno je dejansko stanje na tem področju, ve zelo malo ljudi.«
Naslednje vprašanje v vrsti tistih, ki naj bi bila po navedbi RTV-ja nekako premalo kritično prespraševalna, je bilo vezano na dvojno izobrazbo in sicer medicinsko (biokemija) in farmacevtsko, ali ta dva področja v današnjem svetu ne delujeta skoraj preveč kompatibilno. Verjetno bi moralo biti tudi veliko več nadzora nad sodelovanjem medicine in farmacije.
»Pravzaprav se eno in drugo dopolnjuje med sabo, neločljivo so povezane te znanosti, vsaka pokriva eno področje in so med sabo usklajene. Biokemija je samo en del medicine, en majčen košček medicine in farmacije. Vse to je povezano med seboj. To je začetek študija, da postaneš farmacevt ali pa zdravnik, moraš imeti tele bazične osnove razdelane, šele potem lahko razumeš, kaj se dogaja na višjih nivojih.«
Če parafraziramo naslednje vprašanje, se začnejo problemi, ko zdravniki podlegajo »dobrobiti žvenketajočih kovančkov«?
»Žal je tako, ja. To me vedno zanima. Koliko zdravnikov pravzprav ve, da to, kar počnejo, ni v korist pacienta. Prepričan sem, da vsaj polovica to ve. Najbolj poznam področje psihiatričnih zdravil, ki so popolnoma neučinkovita, nesmiselna za uporabo, in jih zdravniki veselo predpisujejo, masovno. To je že eno tako področje. Drugo veliko področje so statini, recimo, za zniževanje holesterola. V veliki večini primerov je zniževanje holesterola nesmiselno, ampak zdravniki vseeno predpisujejo te statine, ki povzročajo kar hude stranske učinke, ne da bi kakšno korist imeli od tega. Pravzaprav zdravil, ki jih je smiselno jemati, je zelo malo, takih zdravil, ki bi res pomagale rešiti življenje. Večino teh najbolj prodajanih zdravil nima smisla jemati, ker ne rešijo ničesar.«
Tako je, če človek dvomi, medtem ko nadaljuje novinar, v smislu da veliko gostovih strokovnih kolegov očitno »raje sprejme dejstvo, da se denar vrti, da denar mora pač krožiti, dobički se morajo množiti, BDP raste«. »Po drugi strani pa smo tudi sami pacienti deloma krivi, ker če se vrneš od obisku pri zdravniku brez recepta, potem rečeš, ta zdravnik nima pojma, saj mi nič ni dal,« sklene voditelj oddaje.
»Ja, seveda, ja. Pravzaprav, zdravniki samo poslušajo, delajo tisto, kar dobijo iz vrha, jaz rečem iz akademske stratosfere. To so najbolj vidni profesorji, najbolj slišni profesorji, ki jih srečujemo, marsikje. Do njih pridejo določene direktive, bi rekel, kot rezultati, in potem jih oni kot rezultate posredujejo navzdol. Navodila za uporabo novih metod, novih zdravil, ki jih posredujejo navzdol, vse do splošnih zdravnikov, ki delajo v ambulantah. In oni dobijo te informacije in verjamejo, ali pa tudi ne, nekateri, in se ravnajo po teh doktrinah, ki jih dobijo od najvišjih predstavnikov, profesorjev, na medicinskih in farmacevtskih fakultetah sveta, kjer predavajo, takih najbolj znanih. Ti pa so bogato nagrajeni s farmacevtsko industrijo, jih vabijo na kongrese po celem svetu in take stvari. In imajo številne ugodnosti.«
»Ti drugi jim slepo verjamejo, zaupajo, brez da bi preverili, bom rekel, tudi drobni tisk.«
»Pa naj bo opravičilo, da pač nimajo časa to počet.. Verjamem, da bodo težko našli čas. Jaz se s tem ukvarjam že 15 let, in šele spoznavam, kaj se tu dogaja. Richard Smith je bil glavni urednik četrte najmočnejše revije British Medical Journal. On je bil dolgo časa glavni urednik te revije in je rekel, da je rabil četrt stoletja, da je dojel, kaj se dogaja na področju te zdravstvene industrije. In če je on rabil četrt stoletja, mi v eni uri, v pol ure tega ne bomo tukaj dojeli.«
»Kaj šele mi uboščki, ki smo daleč od medicine in farmacevtike obenem. Ampak prav to radi poudarjate, da je zdravstvo industrija, kar pa samo v sebi pomeni, da mora v skladu z današnjo ekonomsko doktrino rasti, ves čas rasti, se plemenititi, kot pravijo.«
»Zdravstvena industrija ima dvakrat večjo profitno stopnjo kot vojaška industrija, ali pa naftna industrija, in jasno je, da bo vse naredila, da bo to profitno stopnjo ohranila. Oni skrbijo bolj za dobrobit delničarjev kakor pa za zdravje ljudi. Čeprav na videz tako zgleda, vsi mislimo, da skrbijo za naše zdravje, in to je samo pretveza, oni gledajo predvsem za svoj profit.«
Kako pa kolegi gledajo na delovanje dr. Makovca?
»Kolegi me sploh nimajo za žvižgača, ker sploh ne vedo, kaj jaz razmišljam. Z njimi se nimam kaj pogovarjat, vsi so zatopljeni v svoje podrobnosti, v svoje delo, o tem sploh ne razmišljajo. Mogoče je samo ena izjema, ena profesorica mogoče malo ve o temu.«
Glavni razlog?
»Enostavno se nočejo s tem ukvarjati, ker bi prišli do bolečega spoznanja, da vse skupaj…vprašanje, ali vse skupaj ima tak smisel, kot oni mislijo, da ga ima. Oni delajo, pišejo članke, to je njihov glavni motiv, da se članke piše, čeprav je, kakor sem vam že prej omenil, da je več kot polovica teh člankov, neponovljivih. Tiste rezultate se ne da ponoviti, pa vseeno kar pišejo in pišejo, ker to prinaša te točke in denar. Vse je povezano z denarjem, samo temu je treba slediti.«
Novinar povpraša, če je tovrstne poglede delil s kolegi in Makovec odgovarja, da ne. Nakar voditelj oddaje povzame, da dela na Inštitutu za biokemijo in molekularno genetiko, da bi tam znali biti zainteresirani poslušalci.
»Ne, nobenemu, ker nobenega ne poznam takega, ki bi tole poslušal. Tu pa tam kakšnemu omenim, pa se mi posmiha. Take dobrohotne posmeške mi namenijo, češ, saj ta nima pojma, saj ta ne ve, kaj govori. Ker jaz se zadnjih 15 let samo še s tem ukvarjam. Z znanstveno raziskovalnim delom se ne morem ukvarjat več, ker ne vidim nobenega smisla v tem. Moram reči, da mi je to področje dobro znano, to je tako imenovana jatrogena medicina, to je medicina, ki vam prinese več škode kot koristi. Treba je povedati, da je t.i. jatrogena medicina tretji največji ubijalec, za srčnožilnimi bolezni in rakom. In kdo so glavni krivci za to? Predstavniki iz akademske stratosfere, najvišji in odmevni in najbolj znani profesorji na medicinskih in farmacevtskih fakultetah sveta.«
Na vprašanje ali se ima za teoretika zarot.
»Ah, teorija zarot, o tem sploh ne razmišljam. Jaz predvsem sledim literaturi, predvsem so to knjige, na zbirki znanstvenih raziskav Pub Med teh podatkov ne boste dobili. To so predvsem knjige, ki opisujejo to področje, potem razni kanali na internetu, you tube kanali, kjer se ljudje med sabo pogovarjajo, intervjuji, to poslušam. In zvem praktično vse, kar se da zvedeti.«
»Včasih vam je pa dobro prisluhniti kakšni glasbi, kjer je krik Lubljana je bulana.«
»Tako je. Farmacevtska industrija bi rada videla, da bi bil ves svet bolan.«
(op. glasbena prekinitev)
O prozacu, ki je štartal sredi osemdesetih let (1987) in je v nekaj letih Ameriko transformiralo v prozac nacijo. To tematiko je gost oddaje opisal tudi v svoji knjigi Medicina je padla na glavo.
»O tem so bile napisane knjige, recimo Let them eat Prozac (Naj jedo prozac) in rezultati tega so povečana samomorilnost med mladimi, in tudi pri starejših, dva do tri smrti zaradi zloma kolka, kajti pri starejših antidepresivi, prozac, načnejo tudi ravnotežni organ. Da ne govorim o težavah z apetitom, spanjem in še marsikaj. To lansira teorijo, da je serotonin tisti, ki ga primanjkuje pri depresiji in da prozac in ta zdravila popravijo njegov nivo, ga zvišajo, kar seveda ni nobenega dokaza za to, nikoli ni nihče najdel nobenega dokaza, nihče ni nikoli najdel nikakršne genetske osnove za kakršno koli duševno bolezen, vse to je samo ena igra, s katero farmacevtska industrija ustvarja teren za prodajo svojih zdravil. In ljudje ga jemljejo, misleč, da bo vse vredu in dejansko je lahko tudi vredu, ima dejansko pozitiven učinek, en čas, potem pa pokaže zobe.«
Verjetno nekaj ni v redu tudi pri naslednjem novinarskem vprašanju, katero bazira na velikokrat razkritem dejstvu, da »ko preverjajo zdravila, npr. prozac so tudi primerjali tudi s placebom in podobne zadeve, ampak potem objavijo samo tisto, kar jim prija, kar v rezultate raziskav in v raziskave danega denarja, povrne čimprej nazaj.«
»Tako, seveda. O tem sem celo en članek napisal. V drugi najmočnejši reviji The Lancet, so objavili pregled 21 antidepresivov in šlo je potem za eno statistično preigravanje, gor, dol, levo desno pa vse skupaj ni bilo nič. Jaz sem natančno pregledal vseh tistih 520 referenc, iz vseh teh poskusov so bili samomorilno razpoloženi ljudje izključeni, kako naj potem zdravnik ve, kako naj potem vemo, da to zdravilo poveča samomorilnost?«
Pardoksalno je dejstvo, da je Svetovna zdravstvena organizacija že pred leti (okvirno 6 let) objavila priporočilo, da farmacevtski giganti objavijo vse izsledke.
»Ja, ampak zdravniki ne bodo imeli tega časa, da bi to preveril. Vi ne morete pregledati par listov in pridet do zaključka.«
»Predvsem pa farmacevti ne bodo sledili tem priporočilo, ker temu niso zavezani.«
»Saj obstaja spletna stran alltrials.com, kjer o tem govorijo, ampak zdravniki tega časa nimajo. Zanimiv je primer, kako ta stvar deluje. Junija letos je družba Biogen dala na tržišče, po 18 letih, prvo novo zdravilo za zdravljenje Alzheimerjeve bolezni. Preverba tega zdravila je pokazala, da je popolnoma neučinkovito za zdravljenje Alzheimerjeve bolezni, to je zdravilo Adukanumab. To so monoklonska protitelesa, zdravljenje s tem zdravilom bi stalo 56.000 dolarjev na leto, in v tretji najmočnejši reviji JAMA so bili objavljeni te rezultati. In pri FDA, Ameriški agenciji za zdravila in hrano so odločili, 10 proti in eden vzdržan, da to zdravilo nima smisla, da je neučinkovito, a kljub temu so ga junija začeli prodajat.«
Seveda je očitno še nadaljnje “napeljevanje k dejstvom”; ko novinar omeni znanstveno revijo British Medical Journal in njenega projekta “Too much medicine” (Preveč medicine); in ko besedo prenese stran od zdravil za duševno zdravje k zdravilom za diabetes, statinom.
»Spet bom izpostavil predstavnike iz akademske stratosfere, ti bi moral to narediti, ti bi morali poslat sporočilo po piramidi navzdol, da jemanje tega zdravila, za zdravljenje alzheimerja, nima smisla jemati. Oni bi morali to narediti.«
»Ampak če se imajo pa hudo lepo…«
»Ja, to je pa težava. O tem piše Peter Gøtzsche v knjigi Smrtonosna zdravila ali pa Lidija Gajski eksplicitno to omenja, da je jatrogena medicina, to je ta odvečna medicina, “too much medicine”, tretji največji ubijalec, mislim, da so največji krivci za to profesorji, najvidnejši profesorji na vrhu piramide.«
Novinar povpraša ali ljudje berejo knjige kot so Medicina je padla na glavo in Smrtonosna zdravila in organizirani kriminal?
»Ne, nimam. Mislim, da berejo, a da premajhne količine. Imam tudi knjigo Bili ste zdravi, dokler niste prišli k zdravniku, Priročnik za samoobrambo. Če bi ljudje prebrali eno od teh knjig, bi trikrat premislili, preden bi šli k zdravniku. Če bi prebrali obe knjigi, bi 5x premislili, če bi šli k zdravniku, bi sami poskrbeli za svoje zdravje, ker naše telo je naš najboljši zdravnik, naš imunski sistem je najboljša obramba pri vsemi zlodejstvih iz okolja, zato ga moramo negovat z najboljšo ljubeznijo.«
Novinar nadaljuje: »Bom poskušal predstaviti dva primera, ki sem ju osebno doživel, prav za zdravila gre. V naši družini so nekomu predpisali prozac, ki je prišel z nekajletnim zamikom tudi v Slovenijo. In ta naš družinski član se je iz depresivno obnašajočega se človeka prelevil v čistega evforika. Pa sem potem jaz vzel eno tablico prozaca seboj na jadranje, pa smo pojedli vsak en prozac. Nismo ravno plezali na jambor, ampak bili smo pa samozavest serijsko , popolnoma vseeno nam je bilo za nas, za ladjo in nismo delali jadralskih napak, kljub vsemu. Nekaj učinka pa je ta prozac vendarle, na nas zdrave, nedepresivne imel.«
»Učinki so najrazličnejši, pri različnih ljudeh, tudi sam sem, ko sem poskusil te antidepresive, citalopram, sem drugi dan se počutil odlično, in sem rekel, da, to je to,.. A samo en dan je to trajal. Hkrati sem vedel, da je to placebo učinek, ker delovanje teh antidepresivov tega tipa, kot je citalopram ali prozac, lahko traja nekaj tednov, da se pojavi končni učinek. Sem se pa pogovarjal z ljudmi, ki so ga jemali in so mi povedal, da so si vsi, dobesedno vsi, žile rezali ali karkoli, samomorilnega počeli.«
In to je spet posledica tega, da so proizvajalci prozaca objavljali le izledke, ki so njim ustrezali?
»Primerjal so dve skupini: skupina z veliko depresivno motnjo pa skupina z občasno prekinjajočim depresivno motnjo, v kateri je samomomorilnost zelo velika. In če ste rezultate pogledal ločeno, ste jasno videli, da je samomorilnost povečana nekajkrat. Recimo 2 do 4x. Ampak rezutati iz tiste skupine, ki je imela občasno depresvno motnjo, to je bila tudi majhna in statistično nepomembna skupina, 50 do 70 ljudi, tam je bila pa povečana samomorilnost, ampak to je bil statistično nerelevanten podatek, ker je bila tako majhna skupina ljudi. Ampak ko ste pa obe skupini združili, podatek o samomorilnosti v eni in drugi skupini, ste pa dobil podatek, da je samomorilnost pomanjšana za 30 % in to so oni objavili. Ampak ta rezultat je zameglil rezultat iz te druge skupine, ki je bila statistično nepomembna, to je tako imenovan Simpsonov paradoks, se reče temu. In to farmacevti na veliko uporabljajo, na wikipediji je opisan pomen tega paradoksa, ko lahko povečane ledvične kamne prikažate kot pomanjšane ledvične kamne.«
S statistiko je mogoče manipulirati, še posebej je to mogoče, če je v ozadju finančni interes.
»Ja, in zdravniki dobijo informacijo o teh trgovskih potnikov, ki skrbijo za dobrobit svoje organizacije, namesto da bi zdravniki poslušali napotke iz vrha piramide, od tistih, ki bi morali najbolj poznati teoretične osnove zdravila, ki ga ta trgovski potnik promovira v ordinaciji.«
»Ste kdaj poskušali kaj premakniti v zvezi s tem, da smo mi pacienti nekako primorani verjeti zdravnikom, nekako na milost in nemilost smo prepuščeni njim, jim verjamemo, zaupamo, kaj pa nam drugega ostane.«
»Nič drugega ne preostane. Ta oddaje je že taka, da bi morala vsaj malo premaknit, vsaj 1 % recimo, mediji bi morali promovirat to drugo plat medicine, opozarjat, da ni vse tako, kot se nam zdi. Mi vidimo reševalna vozila, ki pobirajo na pol žive ali pa na pol mrtve ljudi na cesti, jih skup sestavijo in ti ljudje funkcionirajo in si mislimo, saj so bogovi, ti ljudje, ti reševalci so, ampak saj to je samo ena plat medicine, jaz vidim smisel v obstoju samo še urgentne medicine. Vse ostalo je ta črna, jatrogena medicine, ki tu pa tam prinese korist, ampak v glavnem je več škode kot koristi.«
O tem, da je lahko kar problematično, če bi kar naenkrat prenehali jesti zdravila.
»Pri psihiatričnih zdravilih je to res težava. Če naenkrat nehate jest vsa psihiatrična zdravila, predvsem pa za antidepresive to velja, lahko nastopijo hude hude težave. Kemija v možganih je spremenjena, zdravila vzdržujejo to spremenjeno kemijo in ko jih nehate jemat, ta kemija visi v zraku, vam povzroča strašne težave, zato psihiatrična zdravila se ukinja od nekaj tednov do nekaj let.«
Nikakor ne gre torej kar odrezati.
»In potem zdravniki rečejo, a vidite, ko ste nehali jemat zdravila, kakšne težave imate, dejte nadaljevat, morate jemat zdravila. Povprečen človek ne ve, kaj se dogaja in jasno bo jedel naprej zdravila, in misli, da je to edina rešitev.«
Drugo z bloga:
»Ampak govorili pa ste tudi o prostati kot tipičnem sovragu moških..«
»Ali pa materični vrat..«
»Ali pa na dojkah…rak na dojkah, s to mamografijo, z akcijami in kampanjami, praktično ni bilo rezultatov, pravite, da lahko tudi s samim vnosom zdravil in zdravljenja, še posebej agresivnega zdravljenja npr. rak na prostati, ki recimo sploh še ni rak, metastazičen, da lahko škodo narediš, da lahko pravzaprav spodbudiš bolezen.«
»Absolutno. Avtor te knjige smrtonosna zdravila Peter Gøtzsche je ustanovil Nordijski Cochrane center, gre za največji center zaupanja v medicini za nordijske države, on je začel ugotavljat in dokazovat, da mamografija s temi zelo občutljivimi metodami, čim se ena celica pojavi, jo že odkrijejo, hopa in dejmo zdravit, da zaradi tega se ni smrtnost zaradi raka, da se ni prav nič zmanjšala ali pa na materničnem vratu ali pa na prostati. Res, nekatere rešijo, ker bi se tisti rak razvil v metastaze, in je bil pravočasno odkrit, ampak so bili pa tudi taki, kjer so odkrili rakaste celice, ki bi jih naš imunski istem brez težav uničil. Nič ne bi vedel, nobenega zdravljenja ne bi vključil. In ti ljudje umrejo zaradi samih zdravil, ki so agresivna in ne prinesejo nič dobrega. Potem si ti ljudje še mislijo, še dobro, da je bil rak tako zgodaj odkrit, drugače bi umrl, še bog ve kdaj. V bistvu pa bi živel še naprej, brez da bi vedel, da je karkoli bilo z njim narobe.«
»da sploh nima raka…«
»Tako. No in on ko je to začel dokazovat, so ga lepo iz tega centra odstranil, so ga vrgli ven z centra, ki ga je sam ustanovil. Ker to ni v skladu s pretokom kapitala v zdravstveni industriji.«
»Pa ne bi vaš Inštitut za biokemijo in molekularno genetiko skušal kakšnemu politiku kaj dopovedat?«
»Ah, kje pa. Ne naš inštitut, ne kateri koli drug.«
»Ste že poskusili?«
»Ne, nisem probal. Jaz pišem pač te članke, te knjige, zdaj pišem knjigo Medicina in kapital, to je pa moj prispevek, da bi jaz zdaj koga prepričeval, pa ne.«
»Nimate teh ambicij? Pravijo, da kdor ne poskusi, ne more vedeti.«
»Nimam upanja, da bi kdo to zapopadel, ker vsi se tresejo za svoje pozicije. V to drezat v pretok najmočnejše industrije kapitala, v najmočnejši industriji, ne prinese nič dobrega tem ljudeh.«
»Saj ta industrija se lahko človeku zasmili, ker pri vseh milijardah dobička, so celo stare ženice, se spomnite pred leti, so jim onemogočili nabirat tiste kamilice po grmovjih in tavžent rože, ker da to lahko počne samo farmacevt.«
»Tega se ne spomim. Seveda, edino zdravljenje je tisto, ki ga lahko predpiše uradna medicina, vse ostalo je mazaštvo.«
Novinar se zahvali gostu za obisk in šaljivo doda: »En placebo pa spustite tjale v slovenski parlament ali pa v evropskega.«
»Mogoče bo ena priložnost, s tem kovid spektaklom, bomo poskusili nekaj takega, nobene pandemije ni tlele, čisto navadna gripa, kakor je rekel eden najuglednejših znanstvenikov v medicini, Grk Ioannidis, ki ima 950 člankov objavljenih, on pravi, da je to čisto navadna gripa, ampak cepiva bo treba prodat, zdaj pa ni šale, ni popuščanja.«
Naj bi se že dogovarjali, na kaken način boste to povedati evropskemu parlamentu.
»Zdaj smo izdali knjigo Koronska kriza pod drobnogledom empirične znanosti . smo avtorji jaz, Andraž Teršek, Anton Komat, pa tale dr. Tomšič iz Kalifornije, molekularna biologinja, bo govorila o PCR-ju, notri so iz vseh vidikov, pravnih in tehničnih, medicinskih, bo stvar obdelana, in vsakomur bo moralo biti jasno, da je to samo eno pogonsko sredstvo, ki poganja to neverjetno mašino zdravstvene industrije naprej.
Uradno pojasnilo RTV-ja:
Vir: https://val202.rtvslo.si/2021/07/dr-tomaz-makovec/
Foto naslovnice: James Yarema @jamesyarema, Unsplash
Beri tudi:
Pokukaj na angleški del bloga, na primer:
