Gorazd Pretnar: »umakniti iz prometa vse, kar lahko škoduje ljudem«
Z dr. Gorazdom Pretnarjem, mikrobiologom in aktualnim kandidatom za evropskega poslanca ter nosilca liste Zelenih Slovenije, sem govorila v Ljubljani za Združenje za naravni razvoj otrok. Intervju je prvotno objavljen na spletni strani združenja. O okoljevarstvu, klimatskih spremembah, zdravstveni politiki, glifosatu - na strokoven način. V nasprotju s poznano politiko, ki dela spremembe bolj ali manj na deklerativni ravni, je vedno smotrno podpreti dejansko delovanje v praksi.
Bi morali na nivoju političnega vrha bistveno bolj skrbeti za čisto vodo, zemljo in zrak?
Definitivno. Sedanja politika obstoji na zelo deklarativni ravni. Od realnih problemov se pozornost preusmerja na specifično teorijo okoli podnebja. Najprej so govorili o globalnem segrevanju, a po dokazani goljufiji so pojem preoblikovali v klimatske spremembe. Slednje so postale novodobno verovanje, vera v klimatske spremembe je praktično zajela večino planeta, vsaj v okviru razvitih držav.
Obenem pa se pozablja na največje probleme. Po eni strani gre za ohranjanje čiste pitne vode in okolja, hrane – brez pesticidov in brez ostankov pesticidov ter drugih kemikalij. Po drugi strani pa bi moral biti alarmanten podatek o enormnem številu obolenj in smrti zaradi onesnaženja okolja. K dejavnikom onesnaževanja prištevamo tudi promet. Velikokrat sem poudaril, da se pri prometu in gorenju fosilnih goriv v splošnem, poleg CO2 sprošča tudi okoli 1100 različnih toksičnih snovi. Mnoge so rakotvorne ali zelo rakotvorne ali hormonski motilci ter toksini.
Ne tem področju ni praktično še čisto nič narejenega. Merimo delce PM10, ki pa ponovno zakrivajo prej omenjeno problematiko. Bolj specifične meritve onesnaženosti bi se morale redno opravljati nad avtocestami in v večjih mestih. Na podlagi nekega konsenza med stroko in politiko bi morali določiti dovoljeno mejo, tako v mestih, kot na avtocestah.
Obvezno ali prostovoljno cepljenje? Najbrž ni enostavnega odgovora?
Ni. Prav tako pri odločitvi, ali cepiti ali ne, tudi staršem ni enostavno. V obeh primerih se je težko odločiti in biti moder pri vprašanju cepljenja. Tako ali drugače je pred nami negotova in še nepoznana prihodnost. Glede na upravičeno izgubo zaupanja mnogih staršev v farmacijo in tudi medicino, pa bi vsekakor bila edina pravilna politična odločitev, da je cepljenje prostovoljno.
Predhodno sem bil v kontekstu cepljenja osredotočen samo na slovenski prostor in ne toliko na evropski prostor. V času moje aktualne kandidature za evropskega poslanca sem zadevo pogledal širše, a zaradi pomanjkanja časa, nisem dovolj premislil oziroma preštudiral. Razmišljal sem, v Belgiji; kjer je eno obvezno cepljenje, torej cepljenje proti poliu (otroška paraliza, oz. poliomeitis); da najbrž imajo dober razlog za takšno politiko. Posledično sem podal izjavo na nacionalni televiziji, da naj bo cepljenje prostovoljno z izjemo cepljenja proti otroški paralizi. To mnenje sem sedaj spremenil in vesel sem, da so me vprašanja s strani mnogih, ki ne želijo cepiti, spodbudila, da sem si vzel čas in vse skupaj bolj podrobno preštudiral.
V bistvu gre pri cepljenju proti poliu za velik absurd. In tukaj imamo resnično primer, kjer cepljeni lahko ogrožajo tiste otroke, ki ne smejo biti ali pa niso cepljeni. Kajti poznamo dve pojavni obliki polia. Na eni strani gre za divji tip (wildtype) in pa polio povzročen z oslabljenim (atenuiranim) cepivom. To vprašanje bo v Evropski uniji potrebno postaviti in ga tudi reševati na smiseln način.
Zakaj ni govora o posameznih cepivih v povezavi s simptomatiko posameznih bolezni? Na primer: je otroška paraliza potencialno nevarnejša kot so ošpice?
Vsekakor imamo mikrobiologi drugačen odnos do obolenj, ki puščajo za seboj posledice, kot do bolezni, pri katerih načeloma posledice obolenj sčasoma zvodenijo, se lepo pozdravijo in nanje lahko povsem pozabimo. S poliom smo v prejšnjem stoletju v petdesetih in šestdesetih imeli kar velike izkušnje. Precej še danes živečih starejših nosi posledice te prebolele okužbe. Dandanes je polio še endemski v kakšnih treh ali štirih državah. In ekonomski migranti, ki prehajajo našo državo, prihajajo tudi iz teh držav.
Ministrstvu za zdravje in Ministrstvu za obrambo in notranje zadeve gresta tukaj dva velika minusa. Glede na omenjeno in skozi previdnostni princip bi vsi, ki na takšen način, legalno ali ilegalno, prihajajo čez našo mejo, morali biti sprva v karanteni. Torej z dobro zdravniško oskrbo in z vsemi pregledi ter zdravljenjem, in šele potem bi se lahko pogovarjali o njihovi nadaljnji usodi.
Ošpice pred uvedbo cepiv, ob pravilni negi in dobri prehranjenosti, niso veljale za problematične. Danes je drugače, v ZDA so odgovornost za posamezne izbruhe začeli pripisovati necepljenim, čeprav je izvor nemalokrat tudi pri t.i. cepilnih ošpicah.
Tukaj zdravniki izpadejo veliki manipulatorji. Če je ob dostopnih informacijah jasno, da je s tem cepivom verjetno nekaj narobe. Seveda je podobnega mnenja tudi nekaj mojih kolegov, torej strokovnjakov . Če lahko tudi sorazmerno laična javnost prebere, da cepivo ni 100 odstotno, da lahko imamo okoli 10-15 odstotkov ali več, posameznikov, ki so neodzivni na cepivo, potem je jasno, da se na takšen način ošpic nikakor ne bo dalo izkoreniniti.
Naslednja stvar, ki bi jo priporočal; tistim, ki se želijo cepiti, in tistim regulatorjem, ki imajo nadzor nad tem cepivom; vsaki takšni stvari je treba retrogradno slediti. Cepljeni otroci in cepljeni odrasli, kadar naključno ali ne prihajamo z zdravniku in ko se vzame kri za različne preizkuse - nič ne bi bilo narobe, če bi pri tem izmerili tudi prisotnost zaščitnih protiteles ter njihovo koncentracijo. Seveda v znanstvene in strokovne namene za nadaljnja odločanja v kontekstu politike regulacije cepiv. Dokler tega ni, regulator ne more uživati takšnega zaupanja, da bi kar slepo pristajali na prisilno cepljenje.
So posledice cepiva lahko bolj daljnosežne?
Poznan je šokanten primer, ki lahko povsem ovrže trditve medicinske stroke, da se stranski učinki pojavijo izključno v prvih tridesetih dneh ali celo manj. Gre za dečka iz Kanade, pravzaprav malčka, ki je eno leto po cepljenju dobil encefalitis in posledično umrl. Pri patološkem pregledu vzorca možganov so z metodo PCR dokazali, da je encefalitis povzročil virus iz cepiva OMR (ošpice, mumps, rdečke). To je budilni zvonček, ki bi moral marsikomu kaj povedati. Upravičeno nas je lahko strah takšnih in drugačnih posledic, ki se lahko zgodijo še več kot po tridesetih dneh.
Če vrnemo k okolju. Kako od deklarativne ravni do prakse? Vi obljubljate doprinos strokovnosti v evropski parlament, katero ste mnogokrat dokazali tudi v praksi (v sodelovanju z Antonom Komatom prepoved atrazina, reševanje čebel)…
V okviru vaše stranke Zeleni Slovenije zagovarjate prepoved zloglasnega glifosata?
Absolutno.
Poslali ste opozorilo slovenskim železnicam. Kakšna je bila reakcija?
Odgovora ni bilo zaslediti, z izjemo prispevka na komercialni televiziji PopTv. To je sorazmerno pohvalno, škoda pa, ker naju s Komatom niso povabili tudi na pojasnitev.
Ko sem zbiral podatke za prepoved glifosata sem naletel na enega izmed člankov o prenatalni izpostavljenosti, ki s svojo hipotezo usmerja na nadaljnje raziskovanje. Glede na ta članek se glifosat med drugim vplete v nekatere biokemijske mehanizme v možganih dojenčkov in seveda to bi lahko bil tudi eden izmed dejavnikov, preko katerega bi bilo mogoče ugotoviti, zakaj do avtizma pri otrocih prihaja tako pogosto. Ta hipoteza ni dokončno dokazana, ampak je smiselna.
Preko raziskav različnih dejavnikov bomo skozi neko sinergijo, vključno verjetno s cepljenjem ali določenimi substancami v cepivu, verjetno na koncu prišli do končnega odgovora, zakaj se avtizem v svetovnem merilu avtizem tako zelo povečuje.
Alternativa glifosatu?
»Motika.«
Tukaj gre za herbicid, ki v samem kmetijstvu ni tako zelo pomemben, kot so drugi herbicidi. Torej kakršenkoli sadovnjak se da pokositi, nič ni narobe s tem in verjetno bi drevesom še bolj ustrezalo, če bi imela pod seboj travnik. Travnik ima mnoge ekološke koristi, o tem morda ob kakšni drugi priložnosti.
Sicer pa poglejte. Če se nekdo ukvarja s sadjarstvom, pa govorim v tem primeru konkretno o gospodu Francu Bogoviču, ki sedi med evropskimi regulatorji, ki se odločajo za ali proti, po drugi strani pa je uporabnik. Zaradi konflikta interesov, bi bilo pošteno vsaj izločiti se iz tega postopka.
Ko kot regulator izveš, da je neka tožba v zvezi z neko snovjo kot je glifosat, in da se pri tej tožbi izkaže, da gre za goljufijo multinacionalke Monsanto, potem se osebno čudim našim regulatorjem - od predsednika, ministra za kmetijstvo, predvsem do generalnega direktorja Uprave RS za varno hrano dr. Janeza Posedija - da v tistem trenutki ni bil sprožen postopek za ukinitev. S tem bi nam vsi pokazali, da jim je mar za naše zdravje in za zdravje naših otrok.
Glede na dosedanje delo s Komatom okoli prepovedi glifosata, ocenjujem, da je obstoječi establišment v celoti malomaren.
Kaj bi kot evropski poslanec naredili na temo okoljevarstva in varnosti pri cepivih?
Evropski parlament deluje po principu satelitskih forumov, odborov oz. mogoče se to tudi drugače imenuje. Vsak od evropskih parlamentarcev, ki je recimo tudi strokovnjak iz nekega področja, lahko zastavi specifična vprašanja. Osebno bi zagotovo postavil vprašanje oz. pobudo k širšemu raziskovanju avtizma in glifosata.
Naj se financirajo raziskave in potem naj se na podlagi ugotovitev sprejme priporočila, direktive, ali zakonodajo. To bi lahko bila tista moč, ki bi lahko spodbudila spremembe in tu je tudi razlog, zakaj si želim tja. Že dvajset let se trudim zaviti vrat Ministrstvu za zdravje in ga pripraviti do tega, da resnično začne delovati v korist javnega zdravja, ne pa v korist praktično kogarkoli, ki pride mimo (op. na primer lobiji). Če to ni mogoče narediti v Sloveniji, bo pa iz vrha Evropske unije. Zagotovo ne bo lahko, je pa izvedljivo.
Na kakšen način bi se izločalo posameznike iz cepilne sheme?
Za to, kar je sedaj, vključno s knjižico z navodili za zdravnike, je metafora smetnjaka preprosto premalo žaljiva. Otrok za katerega se kdo odloči, da bi ga cepil, mora biti absolutno zdrav. Mora tudi preteči določen čas od zadnje uporabe antibiotikov. Tega verjetno še nismo slišali, niti v medijih, niti v javnih razpravah.
Kakršnikoli testi bi se delali z otroci in dojenčki morajo biti v prvi vrsti neinvazivni, to pomeni da imamo na razpolago: lase, urin ter sluznični bris v ustih. To so tri stvari, ki niso invazivne, s katerimi bi pa lahko pediater dobil bistveno več informacij o posameznem otroku. To je nabor treh, ki bi bil v tem trenutku že lahko dostopen in bi ga lahko brez hudih težav uspešno vklopili v naš zdravstveni sistem.
Recimo zakaj lase? V laseh bomo zagotovo lahko videli težke kovine, ki so lahko kontraindikacija, predvsem pa aluminij. Moramo povedati še enkrat, aluminij je že sam po sebi imunogen. Kar pomeni, če bi brizgnili določeno koncentracijo aluminija v telo, bi imunski sistem odreagiral nanj in bi v kratkem našli protitelesa proti aluminiju. Strokovnjaki, ki so se specializirali na področju raziskovanja aluminija, njegovega vpliva, vpliva v cepivih in povezave z avtizmom itd., jasno povedo, da ne znajo razložiti, zakaj se aluminij pri nekaterih kopiči in zakaj pri nekaterih ne. Torej, če bi v laseh našli na primer aluminij, se takega otroka po previdnostnem načelu avtomatično izloči. Staršem se pa svetuje, da otrok pije tekočino v kateri je dovolj silicija, v našem primeru bi to lahko bila Radenska. Namreč ugotovili so, da silicij v vodni raztopini izplavlja aluminij iz telesa.
Seveda imamo otroke pri katerih so se pojavili stranski učinki po cepivih in imamo otroke pri katerih se niso. In tukaj imamo že dva velika bazena iz katerih bi se morali kaj naučiti, ugotoviti, v čem se ti otroci med seboj razlikujejo. Verjetno bi bilo teh razlik veliko, to ni raziskava za čas v okviru enega leta. A treba jo bo sprožiti. Naš minister Aleš Šabeder in direktorica za javno zdravje Mojca Gobec tega zagotovo ne bosta sprožila. Verjetno bi si rajši zvrtala luknjo v koleno.
Kakšno je vaše mnenje o korelaciji med siceršnjim zdravjem, zdravo prehrano, neonesnaženim okoljem ter prebolevanjem različnih bolezni?
Seveda status zdravega organizma, torej zdravega otroka ali odraslega, zagotovo igra vedno pomembno vlogo pri prebolevanju bolezni. Poleg hrane, je bistveno tudi dobro počutje. Stres na delovnem mestu, stres v šoli, stres v vrtcu, ali stres v domačem krogu zaradi slabih odnosov med partnerjema, so zagotovo dejavniki, ki običajno imajo vpliv na imunski sistem.
Mnogo ostankov pesticidov, ki so danes dovoljeni v predelani hrani in na splošno v hrani, pa je takšnih, da imajo direkten vpliv na imunski sistem. Tudi te bi morali izločiti iz prometa. Moj glavni cilj pri odhodu v Bruselj, oziroma pri kandidaturi, je umakniti iz prometa vse, kar lahko škoduje ljudem.
Foto naslovnice: kai kalhh, Pixabay
