Siliko - Princ »sežiganja« gume v Sevnici?
Če imajo v Račah princa glifosata, pa naj imajo še v Sevnici svojega princa sežiganja gume?
Kaj se (ne) dogaja?
Zaradi kompleksnosti okoljevarstvene birokracije, je zaenkrat jasno, da v Sevnici, v proizvodni tovarne Siliko d.o.o., zagotovo ne »sežigajo« oziroma ne talijo (termično obdelujejo) gume in podobnih zdravju škodljivih snovi v prekomernih količinah. Inšpekcijska služba bi takšno delovanje nemudoma prepoznala, sankcionirala ter onemogočila nadaljno delovanje?
Podjetje Siliko, ki ga je leta 1993 ustanovil direktor Janez Koprivec, ima poslovno enoto v Boštanju (na Radni), v občini Sevnica, uradni sedež pa je registriran na Vrhniki. Navedena klasifikacijska dejavnost podjetja je »proizvodnja drugih izdelkov iz gume« (22.190); oz. podjetje je razvijalec in proizvajalec tehničnih izdelkov iz elastomerov in termoplastov, proizvajalec silikonskih izdelkov ter orodij za brizganje elastomerov, termoplastov ter tekočih silikonov. Koprivec naj bi bil eden izmed stotih najpremožnejših Slovencev. Vrednost letnih prihodkov podjetja Siliko naj bi bila 64 milijonov v letu 2018, kar je približno enkrat več kot 28,5 milijona evrov v letu 2012, navajajo v Financah.
Če povzamemo, gre za proizvodnjo gume in drugih izdelkov ter del proizvodnjega postopka, sta tudi termična obdelava naravne in sintetične gume ter nanosi topil - ta dva postopka sta povezana z nastankom izpustov. Navkljub zagotovilom podjetja Siliko, je vprašanje, ali podjetje ne presega dovoljenih vrednosti pri emisijah.
Vaščani včasih zaznavajo sumljiv in smrdeč ter dušeč vonj, ki spominja na smrad po zažgani gumi ali tudi plastiki. Ta vonj ni konstanten, ni prisoten ves čas, in tudi se ne pojavlja periodično; ob določenih urah ali dnevih. Vsekakor je vse skupaj precej nedoločljivo, če že ne tudi sumljivo. Smrad se lahko pojavi kadarkoli, načeloma ga zaznavajo na primer čez vikende ali ob poznih popoldanskih urah; se pravi slučajno tudi v času, ko inšpekcija nima uradnih ur. Po tistem, ko se vonj nenadno pojavi, se v nekaj urah tudi razkadi, lahko pa tudi precej prej, odvisno tudi od vetra. Poleti 2018 naj bi podjetje zvišalo dimnik. Posamezniki včasih opažajo tudi nenavaden sivo-modri dim. (Poglejte naslovno fotografijo, a vsekakor se barvne nianse spreminjajo v odvisnosti od pogojev fotografiranja oz. različnih kontrastov, tako da tukaj ne gre za nikakršen dokaz, ampak zgolj za bežno predstavo.) Mimogrede lahko omenimo tudi, da zaradi glasnosti ventilacijske naprave, nekateri stanujoči v bližini, poleti ne morejo odpreti oken v nočnem času.
Nekateri okoliški prebivalci s temi nepojasnjenimi izpusti povezujejo kronično vnete sinuse, in navajajo, da občasno zaznavajo dušeč občutek ter pekoče grlo. Poleg sumljivega vonja, opažajo tudi velike količine črnih in prašnih usedlin. Zaskrbljeni so zaradi potencialnih zdravstvenih posledic, ki bi jih lahko povzročilo prekomerno onesnaževanje zraka, kot tudi zemlje, na kateri mnogi pridelujejo svoje sadje in zelenjavo.
Kjer je dim, je tudi preveč prahu? Fotografsko gradivo skuša prikazati obsežnost črnih usedlin. Opisi so pod slikami.
Pergola, ki naj bi, v enem letu po postavitvi, povsem počrnela, zaradi nabiranja prašnih črnih usedlin. V trenutku fotografiranja so pergolo spirali z vodo, s tlačnim čistilcem (kaercherjem). Posneto v bližini tovarne Siliko, v Boštanju (na Radni), občina Sevnica.
Takšen je bil izgled nove pergole. Boštanj (Radna).
Zunanja stran nove balkonske ograje je počrnela po enem letu, notranja pa delno. Na sliki je razvidno kapljanje neke črne, zaradi dežja, nekoliko utekočinjene snovi. Boštanj (Radna).
Izpusti v zrak so v mejah normale?
S pomočjo odvetniškega posredovanja so vaščani spomladi 2017 vzpostavili uradno korespondenco z direktorjem Koprivecem oziroma s podjetjem Siliko. Pri čemer so izrazili hudo zaskrbljenost zaradi občasnega čudnega dima ter sumljivega vonja, prav tako so postavili nekaj konkretnih vprašanj predvsem v zvezi z vsebnostjo ter količino izpustov.
Iz podjetja so odgovorili, da meje normale niso prekoračene pri izpustih. Delno so odgovorili tudi na vsebinska vprašanja, pri čemer so omenili, da so določeni podatki lahko del poslovne skrivnosti, in zato so povabili vaščane na sestanek, kjer bi jim podali nadaljne odgovore ter jim ponudili vpogled dokumentacijo v zvezi z emisijami. Iz podjetja so zahtevali tudi poimenski seznam vaščanov, združenih v neformalno civilno iniciativo, kateri bi se udeležili sestanka. A vaščani niso videli razloga za tak sestanek in so ponovno poslali podrobnejša vprašanja. Nekaj ključnih točk je navedenih v nadaljevanju.
Kolikšno količino materiala termično obdelujejo? Iz Silika odgovarjajo, da »količina ni podatek, ki bi bil neposredno povezan z izpusti v zrak, ker niso prekoračene mejne vrednosti«.
Del uradnega odgovora podjetja Siliko, 15.5.2017
Ali so emisije tudi posledica sežiganja?
Del uradnega odgovora podjetja Siliko, 15.5.2017
Katere snovi se nahajajo v izpustih in katere snovi merijo? Odgovor je videti dokaj enostaven. Izpuste ter meritve uglavnem predstavljajo prah ter organske hlapne snovi, odgovarjajo iz podjetja.
Del uradnega odgovora podjetja Siliko, 15.5.2017
V bistvu pa; kot je razvidno v nadaljnjem odgovoru, prahu - in vsega, kar bi lahko prah vseboval - naj ne bi bilo potrebno meriti.
Del uradnega odgovora podjetja Siliko, 15.5.2017
“Glede na delovanje okoljevarstvenih mehanizmov, civilni prebivalci upravičeno dvomijo, ali bi v primeru prijav na inšpekcijo, ta vzela reprezentativne vzorce.”
Kaj bi lahko ta »prah« vse vseboval? In kdaj in kaj vzorčiti, da se dobijo verodostojni odgovori? To so pretežka vprašanja za civilno iniciativo, posebej ker gre tu za občasne ter časovno nepredvidljive, domnevno torej nenavadne izpuste v zrak. Vprašanje je ‘v zraku’ že desetletje in pol, odkar je Siliko v Sevnici. A pravega odgovora ni. Glede na delovanje okoljevarstvenih mehanizmov, civilni prebivalci upravičeno dvomijo, ali bi v primeru prijav na inšpekcijo, ta vzela reprezentativne vzorce.
To naj bi bilo urejeno okoljevarstveno dovoljenje?
Na Radni, pri Sevnici naj bi Siliko pognal svoj obrat leta 2004, menda, kot posledica izgona iz Radeč, mesta, ki je locirano kakšnih dvajset kilometrov višje po Savi. Razlog naj bi bil upor tamkajšnih prebivalcev. Nasprotno, pa je v Sevnici podjetje na prvi pogled sicer dobro sprejeto. Bolj štejejo mezdna delovna mesta, četudi morda ob neurejenem okoljevarstvenem dovoljenju, kot pa čisto okolje?
Na Agencijo Republike Slovenije za okolje (ARSO) je bila podana zahteva po pridobivanju okoljevarstvenega dovoljenja za zrak, kot tudi za vodo, za Siliko na poslovni enoti Radna (Sevnica) in na Vrhniki. Od Arsa je bilo prejeto okoljevarstveno dovoljenje iz leta 2012, ampak zgolj za izpuste v vodo in sploh ne za poslovno enoto na Radni.
Okoljevarstveno dovoljenje za vodo (2012), za Siliko na Vrhniki, gre za dovoljeno količino izpustov v Ljubljanico.
Na prvi pogled se zdi, da manjka okoljevarstveno dovoljenje za PE Silika na Radni, v Sevnici. Ni dostopnega dovoljenja, niti za izpuste v vodo (reko Savo), kot tudi ne za izpuste v zrak. Mar okoljevarstveno dovoljenje za Vrhniko velja za Sevnico? In zakaj ni dovoljenja za zrak? Mar podjetje ne potrebuje dovoljenja za izpuste v zrak, če naj bi obdelovalo manjšo količino materialov, s katero se naj ne bi preseglo mejnih vrednosti?
Poizvedovalni klic na ARSO je vaščane usmeril na inšpekcijo. A kot že rečeno - zaradi birokratske okoljevarstvene latovščine - nihče ne bi rad tvegal birokratske odisejade med Scilo (potencialnim prikrivanjem podatkov v podjetju) ter Karibdo (potencialno zavajajočim ali nedoslednim delovanjem inšpekcije).
Zakaj o princih, ne pa o prijavah ter inšpekciji?
Aktualni podatki organizacije OECD kažejo, da je Slovenija v samem vrhu po umrljivosti za rakom v Evropski uniji. V Studiu City* sta to alarmantno dejstvo iz okoljevarstvenega vidika komentirala okoljska aktivista Anton Komat (Alpe Adria Green) in Uroš Macerl (Ekokrog). Odgovore lahko iščemo v dogajanju v okolju ter v številnih nerešenih ter nesaniranih deponijah strupenih snovi širom države, izpostavlja Komat. Na drugi strani pravi Macerl: »največja ekološka bomba v tem trenutku je okoljska zakonodaja ter izredno slab nadzor nad industrijo«.
Prebivalci v okolici t.i. ekoloških bomb trpijo ter potencialno tudi obolevajo. Nesprejemljivo je, da imajo civilne iniciative tako malo moči, ter da se jim grozi s stroški, ob morebitni ‘krivi prijavi’; če je pa nesporno dejstvo, da lahko z napačnim vzorcem inšpekcija namerno ali nenamerno tudi prikriva realno stanje. Namreč, kot navaja Komat, so pri Kemisu jemali vzorec v preveliki globini zemlje, v Moravčah pa preveč na površju. Potem pa naj zaskrbljeni državljani slepo zaupajo?
Je Slovenija postala kolonija za najbolj onesnaževalno industrijo?
So interesi ljudstva zanemarljivi pred interesi multikorporacij? Na eni strani, okoli sanacije onesnaženosti igrišč vrtcev s težkimi kovinami, vse poteka precej počasi. Kot tudi zgodbe, kot so Lafarge ali Salonit Anhovo, pričajo o desetletnih bojih civilnih iniciativ. Na drugi strani pa je potencialna brezkompromisna moč korporacij. Si resnično želimo onesnaževalne industrije, kot je Magna? Ali denimo, se bodo na ARSU uklonili domnevnim pritiskom ter grožnjam, da naj izdajo okoljevarstveno dovoljenje korporaciji Ascent Resources, katera želi vzpostaviti »fracking« v Petišovcih, v Prekmurju?
Vse skupaj je paralizirajoče nedojemljivo in grozno. Ne naj bi pomenil ne, ampak onesnaževalno posiljevanje pa naj bi samo nemo sprejemali? ‘Če človek spi je posilstvo, če je pa buden, pa ni posilstvo, čeprav vseeno je posilstvo.’
Ali imamo pri nas samo strupeno-zelene robotske uradnike pod vlado, ki bi topo skomignila nad radioaktivnimi odpadki, zakopanimi tudi pod njihovimi zadnjimi platmi, če bi bila takšna evropska direktiva?
‘Siva korporativna prihodnost’ s prekomerno klorirano vodo ali večja skrb za okolje in vodo v zeleni in gozdnati ter gorati Sloveniji?
Priklanjanje ali inšpekcija?
Kot že rečeno, vse kar vemo za Siliko v Sevnici je to, da prebivalci včasih zaznavajo sumljiv ter dražeč vonj, ki spominja na zažgano gumo in plastiko. Vaščani opažajo tudi večje količine črnih, prašnih usedlin. Vendar tudi v Sevnici okoljevarstvena zakonodaja ne bo delovala drugače, kot drugje po Sloveniji. Kaj torej narediti?
Se naprej priklanjati morebitnim princem »sežiganja« gume? Ali spregovoriti ter zahtevati verodostojne analize?
* Studio City: 21.1.2019, od 39. minute naprej.
Povezano:
