Nanokontaminacija cepiva kot razlog za kostnega raka pri osemletnem otroku?
Fotografija zgoraj: rdeče krvničke. Naslovnica znanstvene monografije Case studies in: Nanotoxicology and Particle Toxicology (2015). Objavljeno z dovoljenjem dr. Gatti.
Vzroke številnih "modernih" bolezni, bi lahko iskali v izpostavljenosti mikro in nanodelcem, ki so spremljajoč faktor industrializacije in tudi militarizacije. Dr. Antonietta M. Gatti in dr. Stefano Montanari sta bolezni kot so, različne vrste raka, obolenja ščitnice, prirojene bolezni, zalivski sindrom (Gulf War syndrome) itd., potencialno povezala z okoljem, v določenih primerih pa tudi z mikro in nanokontaminacijo cepiv.
Z dvema vrstama elektonskih mikroskopov (ESEM ali FEG-ESEM) sta analizirala onesnaženost okolja, cepiv, kot tudi različne vzorce tkiv posmeznikov, ki so zboleli za različnimi boleznimi. Mikro in nano delci, z izjemo tistih, ki jih najdemo od nekdaj v naravi, so praviloma neorganski in biološko nerazgradljivi (največkrat kovinski) tujki, ki predvidoma lahko, v primeru vstopa v telo, sprožijo trajnostno vnetno reakcijo.
Osem letna deklica zbolela za kostnim rakom - posledica cepljenja?
Pri biopsiji kosti osem letne deklice, ki je iznenada zbolela za agresivnim kostnim rakom, osteosarkomom, je bil odkrit kemijsko nenavaden vzorec mikro in nano delcev, da ga kljub podrobni anamnezi obiskanih krajev ni bilo mogoče povezati z nobenim okoljem. V kolikor bi bil v bližini večji faktor industrijskega onesnaževanja, kot so lahko na primer sežigalnice, bi morda odgovor lahko iskali tam. Sicer pa tudi bližina vojaškega (3 km) ali mednarodnega (7 km) letališča ni pojasnila nenavadno kompozicijo tujka, nedvomno zunanjega izvora.
Foto: analiza biopsije kosti, iz knjige Case studies in Nanotoxicology and Particle Toxicology, © Dr. Gatti.
Mikro in nano delci aluminija, svinca, bizmuta, bakra; oziroma svinca, kroma, kalcija, titana, silicija, aluminija; oziroma titana, so bili v skupku z drugimi elementi, kot so aluminij, silicij, železo, itd..
Rezultate analize so povezali s cepivi. Dejansko je bilo cepljenje opravljeno osem mesecev pred diagnozo, vendar zaradi birokratske malomarnosti zdravnika, ki je bil takrat odgovoren, ni bilo mogoče pridobiti konkretnih podatkov o cepivu.
Kljub temu, da povezava zaradi okoliščin ni dokazana, Gatti in Montanari menita, da je hipotetična povezava cepiva z razvojem bolezni, vredna razmisleka.
Na splošno o nanotoksikologiji: cepiva, hrana in zrak
Mikro in nano delci lahko zaidejo v telo preko vdihavanja onesnaženega zraka, zaužitja rastlinske in živalske hrane, ki izvira iz onesnaženega območja, predvidoma pa lahko tudi preko injeciranja kontaminiranih cepiv. Montanari izpostavi v intervjuju, da injeciranje najbolj oteži imunski odziv telesa, ki v splošnem, do neke mere s pomočjo narave delovanja telesa, lahko izloči mikro in nano tujke.
V primeru vstopa v telo ti delci lahko poškodujejo celice, tkivo ali organe. Poleg nanotoksikološke predpostavke o povezavi med delci in razvojem različnih bolezni, je vredno razmisleka, ali nano delci, ki zaradi manjhnosti lahko prehajajo celo v celice, potencialno lahko spreminjajo dnk zapis posameznikov.
Nanotoksikologija - interdisciplinarno znanstveno opazovanje ter analiziranje
Analiza okolja pokaže, ali so prisotni mikro in nano delci industrijskega izvora. Vzporedno se lahko izvede analizo patološkega vzorca obolelih, pokojnih ali v bližini stanujočih posameznikov. V številnih primerih je mogoče določiti določeno* ujemanje med posamezno boleznijo in okoljsko mikro ter nanokontaminacijo. In nasprotno - v kolikor na delovnem mestu ali v relativni bližini doma obolelega posameznika ni mogoče določiti faktorja onesnaževanja, bi lahko tudi predpostavili, da je bolezen morda posledica cepljenja.
Tujek v krvni cirkulaciji, © Dr. Gatti.
Bolezni se lahko razvijejo tudi brez prisotnosti nanodelcev, vendar tudi njihova odsotnost ni dokaz odsotnosti (primarne) nanopatologije. Vzrok je lahko neprimerno ravnanje, ali napačen vzorec. Denimo za rakava obolenja pa je značilno, da nanodelci najprej poškodujejo celice, ki se nato v mutirani obliki razmožujejo naprej, zato patološki vzorec kasneje ne vsebuje več nanodelcev.
Obolevnost, kot posledica okoljskega onesnaževanja
Zaradi obsežnosti konkretnih raziskanih primerov lahko na tem mestu povzamemo zgolj nekaj informacij. Gatti in Montanari sta bila, med drugim, s strani italijanskih sodišč, velikokrat naprošena, da analizirata kakšno onesnaženo območje in potrdita ali ovržeta korelacijo z razvojem ponavadi rakavih bolezni pri posameznikih.
V mesto Terni, v centru Italije, sta analizirala lokalno sežigalnico, ki je posledično bila primorana ustaviti delovanje. V vzorcih prahu sta napogosteje identificirala železo, silicij in svinec in sicer v različnih kombinacijah s titanom, barijem, kromom, nikljem, cirkonijem, aluminijem, cinkom, stroncijem, klorom, antimonom, itd. Našla sta celo torij, radioaktivni element. Prav tako sta našla delce, ki so bili sestavljeni iz barija in žvepla, ali iz srebra in klora. Identične vzorce sta našla na površju listov zelenjave, ki je rasla v bližini. Analizirala sta tudi vzorce patološkega tkiva petnajstih obolelih posameznikov in potrdila korelacijsko povezavo.
Podobno sta ugotavljala tudi na primeru 30 let zaprte termoelektrarne med italijanskima regijama Veneto in Emilia Romagna. Elektrarno je zgradilo italijansko podjetje ENEL in v njej so s polno močjo sežigali težka olja (kot je nafta). V času obratovanja so se prebivalci pritoževali, da nanje ter na okolico kapljajo majhne olje kapljice, ki so jim uničevale pridelek ter fasado avtomobilov. Nafta recimo vsebuje poleg karbona, hidrogena, kisika, tudi svinec, žveplo, barij, stroncij, atimonij in železo, v različnih kombinacijah. Kljub temu, da je bila termoelektrarna neaktivna že trideset let, sta še vedno lahko potrdila mikro in nano onesnaženost ter korelacijo z obolevnostjo določenega dela prebivalstva.
Posledice okoljskega onesnaževanja sta raziskovala tudi na primeru zarodkov in/ali novorojenčkov, ki so imeli hujše prirojene bolezni ali telesne deformacije. Ker je bilo mogoče v njihovih telesih identificirati mikro in nano elemente zunanjega izvora, sta Gatti in Montanari zaključila, da je bila edina možna pot delcev od zunaj preko cirkulacije skozi posteljico oziroma preko mame. Odkritje postavlja pod vprašaj splošno predpostavko genetskega izvora prirojenih bolezni.
V znanstveni monografiji so tudi primeri, ki nakazujejo povezavo med obolevnostjo vojakov ter vojskovanjem oziroma z vojaško industrijo. Kot tudi konkretni primeri, ki nakazujejo obolevnost v korelaciji z onesnaženostjo na določenem delovnem mestu. Ter primeri analize hrane, ki je, v kolikor je pridobljena na mikro in nano kontaminiranem območju, najverjetneje tudi sama kontaminirana.
Bi morale vlade različnih držav sprejeti varovalno zakonodajo glede onesnaževanja in nanokontaminacije?
Evropska komisija je Gattijevi v preteklosti odobrila dva projekta za raziskovanje nanokontaminacije (Nanopathology in DIPNA). V aktualem času pa sta oba avtorja knjige na udaru italijanske sistemske represije, ki jima je pred kratkim zasegla vso dokumentacijo in jima zapečetila dostop do delovnega laboratorija.
Glede okoljskega onesnaževanja v splošnem države nimajo dovolj učinkovitih varovalnih zakonov. Kvantitativne meje dopuščenega onesnaževanja so velikokrat odvisne od politike in ne znanosti, tako je situacija najbolj kritična v t.i. državah tretjega sveta, kjer se demokratična načela še toliko bolj izgubijo v kontekstu korporativnega kapitalizma.
Na področju nano tehnologije so v splošnem raziskave izvedene preveč površno, v primerjavi s povzeto študijo, kar je najbrž posledica lobiranja nanoindustrije. Prav tako se, s onesnaženostjo povezanih stanj, kot so moška sterilnost, spontani splavi, prirojene bolezni in nevro-endokrine bolezni, načeloma ne postavlja pod vprašaj.
Družbenega zanikanja se avtorja prelomnega znanstvenega dela dobro zavedata, zato v posvetilu dopišeta, da ne gre za prerokbo ob prelomu tisočetja, ampak za interdisciplinarno znanstveno opazovanje procesov, ki potekajo po svetu.
Mikro in nanotoksikologija je ključno vprašanje razmisleka o prihodnosti. Rešitev Gatti in Monatanari vidita v personalizirani medicini, ki bi pri diagnostiki upoštevala nanotoksikologijo, in ki bi sčasoma lahko razvila temu primerno tehnologijo.
Kdaj bodo torej, industijsko in vojaško onesnaževanje ter kontaminiranost cepiv z mikro ter nanodelci, priznani kot javno-zdravstveni problemi?
*Določeno ujemanje med posamezno nanopatologijo in okoljsko nanokontaminacijo. Namreč rezultati merjenja okolja variirajo tudi v odnosu do časa merjenja. Prav tako posamezni primeri obolevnosti iz istega okolje kažejo, da prihaja v posameznih primerih do vsebnosti različnih mikro in nano delcev v telesih, in v korelaciji s tem, do različnih možnih razvojev bolezni. Ključen pa je tudi povsem individualni faktor.
The article is also available in English.
