Zniževanje davkov ali izstop iz Nata: Različni pogledi na reševanje krize v Sloveniji
Foto: Wokandapix, CC0
Avtorica je Miša Gams, v sodelovanju z Valerie Kochmann.
Strankam, na desni oziroma na levi strani (glede na splošno sprejeto delitev), smo proti koncu januarja 2018 zastavili pet vprašanj, na podlagi katerih smo želeli izvedeti kakšne so njihove prednostne politične naloge, kakšni so njihovi pogledi na prekarstvo, odpravo brezposelnosti in uvedbo minimalne urne postavke ter kako se odzivajo na alternativne ekonomske modele (kot je UTD). V nadaljevanju objavljamo odgovore tistih strank, iz katerih so nam odgovorili (SPS, Levica, SDS, SNS, Desus, Nsi). V okviru vprašalnika smo skušali zajeti parlamentarne stranke, ter tudi ostale stranke, slednje je bilo nekoliko odvisno od njihove aktualne razpoznavnosti in tudi od dejstva, ali je bilo mogoče pridobiti njihov kontakt.
Politične stranke smo najprej pozvali naj navedejo tri prednostne naloge, ki bi jih, v primeru, če bi bile izvoljene v parlament, izvajali v naslednjem štiriletnem mandatu.
DESNI POL
Pri SDS odgovarjajo, da “bodo poskrbeli za varnost in blaginjo ter decentralizirali Slovenijo - pomagali razvojno ogroženim regijam in občinam”. Pri SNS in Desus navajajo “ureditev gospodarskih razmer” oz. “spodbujanje gospodarstva” ter ureditev zdravstva kot dve prednostni nalogi – SNS v ožjem planu omenjajo ureditev zdravstvenih struktur, ki bi jih vzpostavili s pregledom vseh preplačil, pri Desus pa bi se posvetili Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki naj bi “dolgoročno omogočila finančno vzdržnost in jasno definirala košarico pravic.”
Medtem ko SNS poleg urejanja zdravstva in znižanja davkov, navaja ureditev sodnega sistema, se pri Desus zavzemajo za popravilo krivic upokojencem in za ustanovitev avtonomnega demografskega sklada, ki bi vsaj 20 let akumuliral premoženje in bi bil na dolgi rok eden od garantov za vzdržnost pokojninskega sistema (kar predstavlja njihovo zavezo mlajšim generacijam). Kar se tiče terjanja pravic za upokojence, navajajo podatek, da so decembra 2017 vložili "zakon za popravo krivic", ki predvideva, da se v letih 2019-22 upokojencem povrne zaostanek 8%, ki je nastal, ko se pokojnine zaradi varčevalnih ukrepov niso usklajevale.
Po drugi strani je tako za SNS kot za NSi (Nova Slovenija) skupna prednostna naloga zniževanje davkov. Znižanje davkov, dvig davčne olajšave in zmanjšanje davčne obremenitve dela je za obe politični stranki na najvišjem mestu vrednostne lestvice. Tudi pri NSi pravijo, da je “nemudoma potrebno prenoviti pokojninski in zdravstveni sistem ter na vseh drugih nivojih poskrbeti za več pravičnosti in zaupanja v državne institucije.”, medtem ko bi se sami v parlamentu poleg težnje k izboljšanju poslovnega okolja osredotočili predvsem na zagotovitev večje svobode, varnosti in pravičnosti.
LEVI POL
Iz stranke Levica glede prednostnih nalog odgovarjajo po točkah: 1. Dvig plač, dostojne pokojnine in socialna varnost za vse; 2. Spremeniti razvojni model: od privatizacij, škodljivih subvencij kapitalu in investicij v orožje k storitvam in dejavnostim, ki bodo zagotovile blaginjo vseh, ne le peščice; 3. Odpoved okolju škodljivim projektom in subvencijam ter prehod v trajnostno družbo, ki bo vsakemu zagotovila zdravo življenjsko okolje.
Pri stranki SPS (Socialistična Partija Slovenije) pa izpostavljajo: “Izstop iz zveze Nato in izstop iz EU, v kontekstu tega sodelovanje z Evrazijsko unijo in Neuvrščenimi, ter menjava sistema v socializem.”
2. Kar se tiče vprašanja o tem ali bi podprli idejo univerzalnega temeljnega dohodka in njegovo postopno uvedbo.
DESNI POL
Pri stranki Desus pravijo, da jim je ideja UTD sicer blizu, a menijo, “da Slovenija zaenkrat še ni ekonomsko dovolj močna za uveljavitev le-tega. Če bi UTD uvedli zdaj, bi povzročil socialne nepravičnosti, saj bi najranljivejši dobili manj kot dobijo trenutno preko socialnih transferov. UTD se nam sicer zdi odlična izbira za bogate družbe, žal Slovenija še ni na tej ravni, si pa dolgoročno želimo da bi šel razvoj v to smer, zato je prav da se o UTD pogovarjamo.”
Zmago Jelinčič iz SNS dodaja, da je bilo “eksperimentiranja na hrbtih naših državljanov že preveč” in da se “večina alternativnih modelov se ne obnese, drugače jih bi že uvedle druge države”. Tudi pri SDS so mnenja, da je uvedba UTD-ja v praksi izjemno draga, zato si ga države ne morejo privoščiti. Pri tem navajajo tudi številke: “Če bi vsi državljani prejemali 350 € na mesec, bi to pomenilo 8,4 milijarde € letno, kar predstavlja celoletni proračun Slovenije.” Med edinimi prednostmi navajajo enostavnost izvedbe, medtem ko se jim zdi ideja periodičnega nakazovanja brezpogojnega dohodka na račune državljanov utopična že iz vidika predpostavke, “da bodo ljudje, kljub temu da prejemajo dohodek, še vedno enako navdušeni nad delom in iskanjem službe.” SDS je naklonjena univerzalnemu otroškemu dodatku ne pa univerzalnemu temeljnemu dohodku za vse državljane. Tudi NSi je v programu za mandat 2018-2022 predlagala uvedbo univerzalnega prejemka – otroškega temeljnega dohodka, ki bi bil enak za vse otroke do starosti 18 let, saj vidijo idejo UTD “predvsem kot odgovor na trg dela 4.0 in družbene posledice,” ter v isti maniri kot prejšnje stranke dodajajo: “Glede splošne uvedbe UTD v naši državi pa ocenjujemo, da to ni realen koncept, saj Slovenija nima virov, iz katerih bi ga lahko financirala. Dobro se zavedamo problema revščine in socialne razslojenosti, smo mnenja, da bi bilo potrebno te probleme reševati na drugačen način – predvsem z izboljšanjem gospodarskega okolja, znižanjem obremenitve plač in nižjimi davki.”
LEVI POL
Kot pravijo pri Levici je osrednja točka njihove stranke vse od njenega nastanka: “Oblikovanje alternativnega ekonomskega modela kapitalističnemu sistemu proizvodnje. Eden možnih korakov na poti v socialistično ekonomijo, ki bi potrebe in dobrobit človeka postavljala pred interese kapitala, vidimo (tudi) v uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka, a ne v njegovi neoliberalni obliki, kakršno zagovarja večina parlamentarnih strank.
V nasprotju z neoliberalno zamislijo UTD v Levici podpiramo socialistični UTD, ki ni nadomestilo oziroma izgovor za krčenje zdravstvenega varstva, izobraževanja in sorodnih (javnih) storitev. Te morajo ostati brezplačno dostopne vsem. Zagovarjamo UTD, ki bi zmanjšal odvisnost delavca od delodajalca, odpravil revščino in izkoriščanje ter omogočil dostojno preživetje vsem brez izjeme.”
SPS: “Do UTD smo odprti, vendar smo hkrati tudi zadržani, saj obstaja možnost, da se ideja o UTD zlorabi in je namen vpeljave UTD kontrola ljudi.”
3) Ali ste mnenja, da bi dvig minimalne plače omogočil bolj kvalitetno življenje najranljivejšim skupinam delavcev in ali bi bilo glede na pospešeno prekarizacijo delavstva bolj smiselno razmišljati o uvedbi minimalne urne postavke? (če je odgovor Da, koliko naj bi ta znašala?)
DESNI POL
Stranka Desus nam je odgovorila, da podpira institut minimalne plače in zvišanje le-te, ter dodala: “tudi predlog Levice smo v DZ kot edini podprli. Glede samega zvišanja urne postavke pa še nismo odprli razprave, bi bilo pa z vidika prekernih delavcem to smiselno.” Po njihovem mnenju se da brezposelnost najbolj učinkovito zmanjševati z uspešnim gospodarstvom, kar pa naj bi Erjavec skozi angažiranje na področju gospodarske diplomacije že vseskozi počel. Pri SNS po drugi strani niso za direkten dvig minimalne plače, se pa zavzemajo “za dvig splošne davčne olajšave na 6000 evrov letno. S tem bi se minimalna neto plača dvignila za 36 evrov.”
Pri SDS so mnenja, da mora biti minimalna plača “dovolj visoka, da stimulira delo in zagotavlja dostojno preživetje ljudi, ki pošteno delajo”, obenem določena v dogovoru s sindikati in delodajalci, “in sicer glede na uspešnost in produktivnost ter določena na način, da se razbremeni tudi delodajalce, da ob povišanju minimalne plače zaradi povečanja stroškov dela delavcev ne bi odpuščali.” Pri tem dodajajo, da “se moramo vprašati zakaj je minimalna plača takšna kot je in se nehati pogovarjati o tem, ali jo povišati za 20 ali 30 evrov, ampak se dogovoriti o ukrepih, da bo bistveno višja – kot je v najbolj razvitih evropskih državah.” Tudi v NSi poudarjajo, da so plače v Sloveniji prenizke in da bi bilo potrebno povišati vse plače, ne le minimalne. Pri tem ponujajo tudi rešitev: “znižajmo obremenitev plač z davki in prispevki in brez dodatne obremenitve delodajalcev povišajmo neto plače. V NSi verjamemo, da so socialni partnerji v Sloveniji sposobni takega dogovora z nujno potrebno jasno zavezo, da se bodo nižji davki in prispevki prelili v višji neto delavcev.” Dodajajo tudi, da je čas gospodarske rasti idealna priložnost za takšne spremembe.
LEVI POL
V Levici že dolgo opozarjajo, “da so - z izjemo tistih najvišjih - plače v Sloveniji prenizke. Minimalna plača je celo nižja od praga tveganja revščine, zaradi česar redno zaposleni delavci (kljub delu) le stežka shajajo iz meseca v mesec in preživljajo svoje družine. Takšne plače nikakor ne zagotavljajo dostojnega življenja. Zato je dvig minimalke ekonomsko, socialno in razvojno nujen, saj ima številne pozitivne učinke.
V Levici smo večkrat predlagali konkretne rešitve, na zadnje dvig minimalne plače nad 700 EUR neto ter izenačitev osnovne plače (pred izplačilom različnih dodatkov, kot so malica, potni stroški ipd.) z minimalno plačo. Številni delavci namreč dosežejo minimalko šele po izplačilu vseh dodatkov, ki bi morali biti iz nje izvzeti. Predlagali smo tudi, da se v zakon zapiše formula za rast minimalne plače, ki bi slednjo avtomatsko usklajevala z rastjo življenjskih stroškov.
Z našimi ukrepi, ki merijo neposredno v dvig minimalne plače in njeno ohranjanje nad pragom revščine, bi bolje zaživelo okrog 121.000 delavcev, ki trenutno prejemajo minimalno plačo ali pa mesečni znesek, ki je še nižji od nje. Poleg tega pa bi se povečal tudi pritisk na dvig ostalih plač v državi. Blaginja, ki jo ustvarjamo kot družba, bi se tako pravičneje porazdelila med vse državljane.”
SPS: “Zavzemamo se za regulirano gospodarstvo, kar pomeni, da mora obstajati minimalni dohodek oziroma minimalna urna postavka za delo 6,5 EUR neto, saj se zavzemamo, da bi bila minimalna plača 1000 EUR neto. Zato imamo v programu tudi ponovno ustanovitev SDK za nadzor nad plačili.”
4) S četrtim vprašanjem, ki smo ga zastavili strankam, smo ciljali na direktne ukrepe za odpravo oz. zniževanje brezposelnosti.
DESNI POL
Pri Desusu nam niso postregli s konkretnimi rešitvami tega vprašanja, Jelinčič (oz. SNS) je mnenja, da bi se z ureditvijo in poenostavitvijo davčnega sistema brezposelnost zelo kmalu znižala. NSi svoje rešitve usmerja v razbremenitev plač, nižje davke in v “izboljšanje poslovnega okolja in posledično produktivnosti”, ter dodaja, da je v tem kontekstu smiseln tudi razmislek. o krajšem delovnem času. Glede predlogov k odpravi brezposelnosti so se najbolj razpisali pri stranki SDS, med njimi so našteli naslednje ukrepe: sprememba delovnopravne zakonodaje v smeri zagotavljanja enakih pravic zaposlenih v različnih oblikah delovnega razmerja, zmanjšanje stroškov dela (omejitev prispevkov za določene skupine), sprememba APZ z večjim poudarkom na subvencioniranju zaposlovanja ranljivih skupin (mladi, starejši) ter preglednejšim nadzorom učinkovitosti po končanju programov, sprememba APZ z večjim poudarkom na reševanju problema dolgotrajno brezposelnih, sprememba sistema izobraževanja z namenom doseganja večje usklajenosti med ponudbo in povpraševanjem na trgu dela. (Štipendiranje deficitarnih poklicev, omejitve vpisa) ter spodbujanje vseživljenjskega učenja in mentorskih shem.
LEVI POL
Levica: “Politiki se radi hvalijo, da se brezposelnost zmanjšuje. To “na papirju” sicer drži, pozabijo pa povedati, da je med novimi »zaposlenimi« vse več espejev in drugih prekarcev ter da zaposlenost najhitreje narašča ravno pri agencijah za zaposlovanje in v tistih panogah (npr. v gradbeništvu), kjer je najbolj razširjeno nezakonito posredovanje dela. Najbrž nam kot družbi ni pomembno samo to, da ljudje delajo, ampak da lahko s svojim delom tudi dostojno živijo.
V trenutnih okoliščinah moramo zato dosledno braniti delavske pravice ter ponujati rešitve, ki brezposelnosti ne “odpravljajo” z ustvarjanjem revnih zaposlenih in socialnim dumpingom. Ukrep v tej smeri je gotovo dvig minimalne plače nad prag tveganja revščine, Levica pa zagovarja tudi ustvarjanje novih delovnih mest z javnimi deli in zelenim javnim naročanjem ter postopnim krajšanjem delovnega tedna, dokler ne dosežemo polne zaposlenosti vseh prebivalcev, ki so sposobni in pripravljeni delati. Drugi ukrepi v boju z brezposelnostjo in njenimi družbenimi posledicami so še vpeljava UTD, ustvarjanje novih kakovostnih delovnih mest iz sfere dela na črno in neplačanega gospodinjskega dela, odprava agencijskega dela in outsourcinga, izenačitev pravic vseh delavcev in delavk ne glede na (pravno) obliko zaposlitve ter zagotovitev pravične kompenzacije za vse, ki zaradi narave dela službujejo za določen ali krajši delovni čas.”
SPS: “Zavzemamo se, da se zmanjša davek na delo in poveča davek na dobiček. Poleg tega predlagamo nacionalizacijo in oživitev segmentov industrije kot je gradbeništvo, tekstilna industrija, ter uvedba carin za zaščito domačega gospodarstva.”
5) Na koncu smo stranke povprašali tudi kako bi komentirali vložek milijarde evrov v Nato in na drugi strani vedno večjo podplačanost kulturnih delavcev?
DESNI POL
V SNS so zapisali, da so prepričani, da “naše članstvo v Natu zgolj obremenjuje državo in nimamo od njega nobene koristi. Bistveno pametneje bi bilo zapolniti finančno vrzel pri kulturnikih.”, medtem ko so pri SDS zapisali, da je “Slovenija ena izmed članic Nata, ki že več let kljub obljubam, tudi sedanjega predsednika vlade Mira Cerarja, ne izpolnjuje finančnih zavez glede višine sredstev, namenjenih za obrambni proračun.” Tudi za NSi ni dileme - obrambni proračun je podhranjen in zaskrbljujoč bolj kot je položaj kulturnih delavcev: “Obrambni proračun je v času krize in državnega varčevanja doživel največje varčevanje in podhranjenost tega področja je danes vedno bolj očitna in zaskrbljujoča. Slovenska vojska in sistemi, ki skrbijo za našo varnost zato potrebujejo ustrezno financiranje, sploh glede na nemirno mednarodno okolje in povečano teroristično dejavnost. Podplačanost slovenskih kulturnih delavcev je seveda problem, ki ga je potrebno rešiti, a ne na račun zmanjšane varnosti celotne države in njenih prebivalcev.”
LEVI POL
Levica: “Vlada je začela svojo “zavezo” do Nata že uresničevati, kar kaže na to, kaj dojema kot svoje prioritete in koliko so te povezane z dejanskimi potrebami slovenskih državljanov. V Levici temu odločno nasprotujemo, saj oboroževanje ni namenjeno obrambi države, temveč Natovim operacijam v tujini. Ker vlada načrtuje hitro rast vojaških izdatkov, hkrati pa krči obseg javnega sektorja v celoti, je vse bolj jasno, kje bo za astronomske vojaške izdatke jemala. Osiromašeni bodo sociala, zdravstvo, šolstvo in kultura, ki so za kakovost življenja ljudi veliko bolj pomembni od oboroževanja.
Kar se trenutno dogaja na področju kulture, je samo pokazatelj zgrešenih prioritet te vlade. Da je kultura finančno močno podhranjena in da kulturna politika, ki jo vodi Ministrstvo za kulturo, uničuje kulturne potenciale ter potiska številne kulturne delavce v popolno prekarnost in revščino, opozarjamo ves čas. Zato smo tudi predlagali, naj ministrstvo zagotovi dodatna sredstva in financiranje vsem tistim nevladnim kulturnim organizacijam, ki so na nedavnem razpisu sicer izpolnjevale kriterije za pridobitev sofinanciranja, a so na koncu v celoti izvisele. Predlagali smo tudi, da se dodatno financira tiste organizacije, ki so prejele nižje zneske kot na zadnjem programskem razpisu. Ministrstvo smo tudi pozvali, naj umakne neverodostojen in škodljiv predlog novele Zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi.”
SPS: “Zveza Nato je vojaško krilo Zahodnega kapitalizma, zato se tudi zavzemamo za izstop iz Nata, poleg tega je članstvo izredno drago. Zavzemamo se za samostojno vojsko. Kar se tiče podplačanosti kulturnih delavcev, pa smo mnenja, da je tako kot drugod potrebno poskrbeti za pošteno plačilo in kontrolo, saj je kultura kot zrcalo družbe pomembna, ter da je financirana s strani države kot je bila v socializmu, je pa po drugi strani potrebno postaviti kriterije kaj umetnost je, kajti dogaja se, da se izkorišča status kulturnega delavca in to na škodo kulture.”
ZAKLJUČNA ANALIZA
Zaključimo lahko, da se stranke, ki se nahajajo na desni politični opciji, sicer zavedajo problema brezposelnosti in podplačanosti delavcev v državi, vendar v prvi vrsti vsi po vrsti zagotavljajo, da bi bili ti problemi z znižanjem davkov in z davčnimi olajšavami za delavce, zelo hitro odpravljeni. Univerzalni temeljni dohodek (UTD) se jim sicer zdi zanimiva opcija za premislek, vendar so jo opredelili kot utopično idejo, ki je v neskladju z ekonomsko realnostjo oz. s finančnim proračunom. Nekateri med njimi (SDS, NSI) se zavzemajo za uvedbo univerzalnega otroškega dodatka, medtem ko se jim UTD, ki bi bil namenjen odraslim, ne zdi realen. O uvedbi minimalne urne postavke zaenkrat ne razmišljajo, čeprav priznavajo, da so problemi, ki jih doživljajo prekarci, pereči in vredni razmisleka. Bolj jih skrbi pomanjkljiv zdravstveni sistem in “podhranjen” proračun za obrambo. Iz tega lahko predvidevamo, da vidijo več nevarnosti za državo od zunaj kot od znotraj države. Čeprav so si nekateri vzeli čas, da opišejo korake k odpravi brezposelnosti, pa nihče med njimi ne ponuja konkretnih rešitev za mlade, ki so zaradi globalizacije prisiljeni opravljati prekarna dela za čedalje nižje plačilo in so čedalje bolj odvisni od prostega trga dela in neživljenjskih zakonov, ki v praksi marsikdaj prinesejo več škode kot koristi.
Stranke na levi politični opciji (Levica in SPS - Socialistična Partija Slovenije), pa se nasprotno z desnimi bolj zavzemajo za uvedbo alternativnih gospodarsko-političnih modelov, ki verjetno izhaja tudi iz večjega prepoznavanja problematike brezposelnosti ter podplačanosti delavcev. V splošnem in glede na zajet vzorec, leva politična veja, podpira dvig minimalne plače ter drugih dohodkov v imenu doseganja socialne varnosti. Prav tako leva politična opcija na eni strani podpira izhod iz Nata ter Evropske unije (SPS) in na drugi strani spremembo razvojnega modela, predvsem v smislu prekinitev procesa privatizacije, škodljivih subvencij kapitalu, investicij v orožje ter v obratnem smislu spodbujanje prehoda v trajnostno družbo (Levica). V smislu gospodarskega povezovanja SPS omenja povezovanje z Evrazijskim trgom ter Neuvrščenimi ter menjava sistema v socializem.
Pri tem Levica podpira t.i. socialističen UTD, se pravi UTD na račun katerega se ne bi krčile ostale pravice. SPS je tudi načeloma naklonjena UTD-ju, vendar pa tudi zadržana, ker kot pravijo bi lahko UTD uvajal novo obliko kontrole. Ob tem, da se zavzemajo za dvig minimalne plače, pri SPS se obenem zavzemajo, da bi bila minimalna plača 1000 evrov, s tem namenom pravijo, da bi zagnali tudi SDK za nadzor nad plačili. V nasprotju z desnim polom strank se levi pol strank v smislu iskanja praktičnih rešitev izgleda zaveda problematike ter anomalije prekernega dela ter serijskega ustanavljanja sp-jev. Levica tako opozarja, da se morda brezposelnost manjša na papirju, vendar da rešitve niso z ustvarjanjem revnih zaposlenih in socialnim dumpingom. Rešitev, ki jo tukaj predlaga Levica je (ponovno) dvig minimalne plače nad prag tveganja revščine ter UTD, ter ustvarjanje novih delovnih mest z javnimi deli in zelenim javnim naročanjem ter postopnim krajšanjem delovnega tedna. Pri SPS pa se zavzemajo, da se zmanjša davek na delo in poveča davek na dobiček, predlagajo nacionalizacijo in oživitev segmentov industrije, kot je gradbeništvo, tekstilna industrija ter uvedba carin za zaščito domačega gospodarstva.
V Levici odločno nasprotujejo sodelovanju slovenske vojske v Natovih operacijah v tujini. Nasprotno pravijo, da je kultura močno podhranjena in zastopajo stališče, da je potrebno zagotoviti dodatna sredstva vsem nevladnim organizacijam, ki so izpolnjevale vse pogoje na razpisih, vendar so na koncu ostale brez financiranja. V SPS se zavzemajo za izstop iz zveze Nato in za samostojno slovensko vojsko. Poleg tega, da je potrebno poskrbeti za pošteno plačilo kulturnikov, v SPS zastopajo stališče, da je potrebno postaviti kriterije kaj umetnost je. Opozarjajo namreč na izkoriščenje statusa kulturnega delavca in to na škodo kulture.
