Opomba urednice: sočasno s pretenzioznimi; bržkone vsaj slabo premišljenimi, če ne tudi izjemno škodljivimi predlogi, nečesa, kar naj bi postalo: novela Zakona o osnovni šoli (ZOsn); kritična javnost zavzeto in včasih premalo slišano kliče budnico javnosti. Zato sem povabila k sodelovanju Civilno iniciativo za izobraževanje na domu in Majo Majcen Nadu, torej izjemne strokovnjake za področje izobraževanja na domu, oz. nam poznanega bolj pod izrazom, šolanja na domu. Z namenom kratkega povzetka celovitosti problematike, kar, če bi le doseglo množico, bi lahko zaustavilo ta - najbrž direkno iz Bruslja orkestriran poskus poslabšanja šolstva (več sedenja, več strukturirano vodenega časa, več negativnih posegov, v od osnovnega šolstva ločeno, izobraževanje na domu, šnd) - namesto da bi, kar bi bilo dejansko treba, predlagali konstruktivno izboljšanje zakonskih okvirov osnovnošolske izobrazbe.

Komentar: Civilna iniciativa za izobraževanje na domu

Zakaj bi novi ZOsn kršil otrokove pravice?

Konvencija o otrokovih pravicah iz leta 1959 v 7. členu zahteva, da mora biti vsakemu otroku zagotovljeno izobraževanje, ki bo spodbujalo njegovo splošno kulturo in mu na podlagi enakih možnosti omogočilo, da razvije svoje sposobnosti, individualno presojo, občutek moralne in družbene odgovornosti ter postane koristen član družbe.

Moderna znanost je že zdavnaj ugotovila, da se otroci rodijo z različnimi potenciali, razvijajo v različnih tempih in dojemajo svet oz. se učijo na različne načine. Otrok lahko svoje sposobnosti, zapisane v potencialu, s katerim se je rodil, sposobnost presoje, občutek za moralo in družbeno odgovornost razvije šele takrat, kadar se pri poučevanju upoštevajo njegove individualne danosti, omenjene v prvem stavku tega odstavka.

Šola zaradi narave dela v njej, ne upošteva različnih tempov razvoja, ne upošteva različnih potencialov otrok in zato ne razvija niti njihovih sposobnosti niti občutka za moralo in družbeno odgovornost. S tem krši otrokove pravice, zapisane v 7. členu Konvencije o otrokovih pravicah.

Konvencija piše tudi, da je izobraževanje svobodno in obvezno hkrati. Danes je izobraževanje zgolj obvezno, nikakor pa svobodno. Otrok pri svojem učnem procesu v šoli nima nikakršne besede. Prisiljen je hodit v šolo, prisiljen se je učiti učne snovi, ki jo predpisuje država, prisiljen je preživljati svoje dneve v šoli. Nima druge izbire. Razen, če ga njegovi starši izobražujejo na domu. Takrat je otrokovo izobraževanje tudi svobodno, ne samo obvezno. Starši mu namreč lahko omogočijo učni proces, v katerem bo otrok izkušal svobodo. Uči se v svojem tempu, upoštevajoč notranji potencial iz katerega se razvijejo njegove sposobnosti ter usvaja tudi snov, ki je v šoli ne bi. Ker učenje podpira otrokov splošen psihološki razvoj, se razvijeta tudi moralna in družbena odgovornost.

Če bo naša država vpeljala izpite iz vseh predmetov po predmetniku javne osnovne šole na koncu leta za šnd-jevce, časa za upoštevanje razvojnega tempa in poučevanje snovi in tem, ki otroka zanimajo, ne bo več. Tako bo država kršila otrokove pravice, saj mu ne bo zagotavljala načina izobraževanja, ki citiram: ki bo spodbujalo njegovo splošno kulturo in mu na podlagi enakih možnosti omogočilo, da razvije svoje sposobnosti, individualno presojo, občutek moralne in družbene odgovornosti ter postane suveren posameznik kot tudi koristen član družbe.

Ponovno nekaj besed urednice: nedavno je bil v časniku Delu v rubriki Gostujoče pero objavljen članek “Šolarji na domu niso odrezani od sveta” avtorice Maje Majcen Nadu. Vsebino omenjenega članka, absolutno morali prebrati vsi, ne zgolj odločevalci, in to še pred začetkom kakršnekoli javne razprave o kakršnihkoli morebitnih spremembah. Avtorica pojasni kaj izobraževanje, oz. šolanje na domu pravzaprav je in katere so največje zmote, če ne celo lažna podtikanja, glede šolanja na domu, kot je denimo ideja da so šolarji, ki se šolajo na domu nesocializirani, ali da se, vsaj pri največji večini, takšno šolanje izvaja resno in na visoki ravni. Priporočam branje celotnega članka, na tem mestu pa izpostavljam nekaj citatov oziroma pojasnil, kaj pravzaprav pomeni izobraževanje na domu.

Želela bi pojasniti nekaj osnovnih dejstev o izobraževanju na domu. Začnimo pri zdaj veljavni zakonodaji. Po Ustavi Republike Slovenije imajo otroci pravico do izobraževanja, starši pa pravico do svobodne izbire izobraževanja za lastne otroke. Po zakonu o šolstvu (ZOsn) je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se deli na dve veji: prava veja so šole (javne ali zasebne), drugo vejo pa predstavlja izobraževanje na domu. Torej je po zakonu izobraževanje na domu že v osnovi ločeno od šolskega sistema. In vladni predlog sprememb ZOsn je problematičen prav zaradi poskušanja popolne podreditve izobraževanja na domu javnemu šolstvu.
V Sloveniji se na domu izobražuje 869 otrok (0,45 odstotka vseh osnovnošolcev). In velika večina teh otrok in njihovih staršev vestno sledi zakonodaji ter opravlja predpisane izpite konec leta. Izpiti so varovalo, da ne pride do zlorab in zanemarjanja otrok. Če otrok izpitov ne opravi, je kazen že zdaj dovolj huda: mora se vrniti v šolo in ponavljati razred. Po novem predlogu pa bi za vedno izgubil pravico do izobraževanja na domu.
Izobraževanje na domu predstavlja alternativo javnemu šolskemu sistemu, ravno tako kot zasebne šole. In prav tako kot zasebne šole imamo starši pravico poučevati svoje otroke skladno s svojimi pedagoškimi načeli (pa naj bo to po zgledu Steinerja, Montessori, gozdne pedagogike, vsakega malo ali kaj drugega) in ideologijo – tako, kot je to dovoljeno zasebnim šolam. No, vsaj do zdaj smo imeli to pravico. V primeru sprejetja vladnega predloga sprememb ZOsn bo ta pravica le še na papirju – kajti izvajati celoten predmetnik javne šole na domu ni več izobraževanje na domu, ampak prenos celotnega predmetnika in snovi javne šole na dom.
Maja Majcen Nadu, vir Delo.

Foto naslovnice: Getty Images