Stavka učiteljev ali komu služijo sindikati?
Piše: Miša Gams
“Tudi organiziran štrajk je znotraj neoliberalizma postal vsesplošna farsa, od katere imajo dobiček vsakič znova le elite – akademske, institucionalne in nenazadnje tudi sindikalne.”
Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture ne nagovarja tehničnega osebja na šolah
Februarja tekočega leta sem imela priliko delati kot čistilka v eni od ljubljanskih osnovnih šol. Ker sem prej večino svojega življenja delala v tovarnah, kjer sem bila priča pozicioniranju delavcev v dva tabora (redno zaposleni proti študentom oz. prekarnim delavcem, delavci tuje narodnosti proti slovenskim delavcem itd.), sem z zanimanjem opazovala kako se tudi v javni upravi oz. šolstvu, če smo bolj natančni, ustvarjajo kaste, razslojevanja in umeščanja v različne tabore. Čistilke, med katerimi nas je bilo presenetljivo veliko takšnih, ki smo zamolčale visoko izobrazbo in se izdajale za gimnazijske maturante, da ne bi vodstvo slučajno posumilo, da smo bolj izobražene od samih učiteljev (zanimivo bi bilo narediti raziskavo koliko diplomantov, magistrov in doktorjev znanosti dela po vrtcih, osnovnih in srednjih šolah kot čistilci), so bile v celem mesecu enotne edino, ko je šlo za stavko. Stavkala je le nadzornica oz. koordinatorka čistilk, vse ostale pa so se enotno odločile, da za valentinovo ne bodo stavkale, ker v prvi vrsti za ta dan ne dobijo plačila, v drugi vrsti pa ne podpirajo 'kaste' učiteljev in njihovih zahtev po zvišanju plače, pa čeprav so bile v veliki večini včlanjene v Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture in se hvalile, da vsake toliko z njihove strani prejmejo bone za nakupovanje v BTC-ju.
Mogoče se motim, a mislim, da je to glavni pokazatelj, da sindikat ne opravlja dela kot bi ga moral, saj je s svojimi pozivi k stavki naletel na povsem gluha ušesa pri tehničnem osebju na šolah. Gre za osebje, ki se nahaja na dnu, lahko bi rekli, kastnega sistema, ki ga sestavljajo ravnatelji, redni in izredni učitelji, asistenti, logopedi, defektologi, kuharji, hišniki, receptorji in drugi. Ni jih prepričal zato, ker ni vzel v obzir dejstva, da so prav one z minimalnimi plačami in 40-urnim težkim fizičnim delom, med najbolj ogroženimi člani njihovega sindikata. Še več, mislim, da sindikat tega kadra v svojih številnih zapisih in nagovorih ni omenil niti enkrat. V ospredju stavkovnih pozivov je bilo govora le o obupnih razmerah učiteljev, ki naj ne bi mogli več zagotavljati enake kvalitete dela z učenci, saj naj bi bile njihove plače, ki so mimogrede skorajda dvakrat višje od plač čistilk, prenizke za dostojno delo in življenje. Logika nikoli ni bila moja močnejša stran, a kakšna stavka je to, če je osebje, ki je stavkalo na dotični šoli, moralo pred tem dobiti soglasje ravnatelja in se v času stavke nahajati na šoli, kjer so po programu izdelovali transparente, nato pa so vsi skupaj ob isti uri krenili proti Kongresnemu trgu, kjer so organizirano stavkali ter se nazaj grede ustavili na šoli, da so s karticami registrirali svoj odhod iz šole?
Tudi organiziran štrajk je znotraj neoliberalizma postal vsesplošna farsa, od katere imajo dobiček vsakič znova le elite – akademske, institucionalne in nenazadnje tudi sindikalne. Kaj hudiča je v teh časih narobe s sindikati, da se ne postavijo na stran najšibkejših, ki njihovo pomoč dejansko potrebujejo? Namesto, da bi poslušali njihove zahteve, želje in pobude, jim enkrat na leto pošljejo bone v vrednosti 40 evrov za nakupovanje v BTC-ju, in mislijo, da jih bodo s tem pridobili na svojo stran?
Sindikalno delovanje je v boju z neoliberalnimi “morskimi psi” in politiki povsem brez haska, če ne prihaja kot impulz za osnovnim preživetjem delavcev na dnu prehranjevalne verige, ki dobesedno goltajo drek vseh tistih, ki se nahajajo nad njimi. Ko bodo oni enkrat štrajkali, to ne bo izgledalo tako, da bodo na transparente beležili valentinova sporočila vladi in mesec dni pred stavko delali program stavkovnega dne ter prosili ravnatelja ali jim dovoli, da se stavke udeležijo. Ne, lepo nenapovedano več dni zaporedoma bodo pustili učiteljem in ravnateljem posrane in pobruhane WC-je in razmetane učilnice ter solidarnostno priložili krpe in metle, da sami za sabo pospravijo svojo umazanijo oz. po vzoru japonskih šol in danske “happy happy” pragmatičnosti zdresirajo učence za to, da pospravijo za seboj.
Prav zato, ker je Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture pustil na cedilu tiste, ki bi najbolj potrebovali boljše delovne pogoje in povišico, bi moral na novo zastaviti politiko svojega delovanja na način “dokler ne bo z delom in plačo zadovoljna zadnja čistilka v zgornji Kungoti, ki le nadomešča redno zaposleno čistilko, si sami ne bomo izplačali plače”. Je pri tem mogoče še kaj dodati?
Je – tudi tajnik dotične šole se ni pridružil stavki, ker v njej ni videl smisla …
Na kak način torej zastaviti sindikalno gibanje?
Kot prvo, porušiti bi bilo potrebno institucionalno zasnovano obliko sindikalizma, ki je zgrajen na zastarelih temeljih v veri, da bodo člani sami prišli do njih, ko bo za reševanje problemov že prepozno. Nič lepšega ni, če vnaprej pobereš članarino in daš brezplačni pravni nasvet takrat, ko je v veliki meri za delavca že prepozno. Seveda potem za tolažbo lahko za dan žena dodaš kak bon za nakupovanje, da potolažiš človeka, da svet ni tako črn kot izgleda … Ko na evropskem razpisu dobiš finančna sredstva za delo z delavci na terenu, si zastaviš uradne ure na tak način, da nobeden od zaposlenih delavcev ne more takrat do tebe. V raziskavi nato prikažeš kako delavci nimajo interesa za reševanje težav na svojem delavnem mestu. No brains – no tumors.
“Sindikalno delovanje je v boju z neoliberalnimi “morskimi psi” in politiki povsem brez haska, če ne prihaja kot impulz za osnovnim preživetjem delavcev na dnu prehranjevalne verige, ki dobesedno goltajo drek vseh tistih, ki se nahajajo nad njimi. Ko bodo oni enkrat štrajkali, to ne bo izgledalo tako, da bodo na transparente beležili valentinova sporočila vladi in mesec dni pred stavko delali program stavkovnega dne ter prosili ravnatelja ali jim dovoli, da se stavke udeležijo.”
Sem zagovornik tega, da bi morala vsa podjetja in javne inštitucije, ki imajo v svojih vrstah več kot 20 zaposlenih, imenovati sindikalnega zastopnika znotraj svoje organizacije. Vsak plačilni razred bi moral imeti svojega sindikalnega zastopnika, saj konsenz med 'kastami' po dosedanjih izkušnjah ni možen. Učitelji na šoli bi imeli svojega sindikalnega zastopnika, tehnično osebje pa svojega, ki bi v enaki meri reševal probleme tako redno zaposlenih kot prekarnih sodelavcev. Primarna naloga sindikalnega zastopnika bi bila, da bi na tedenski bazi beležil pritožbe svojih sodelavcev in posredoval njihove zahteve vodstvu šole. Obenem bi se povezoval z ostalimi sindikalnimi zastopniki na drugih šolah in na mesečni bazi poročal o dogajanju na šoli v okviru sestanka, na katerem bi se zbrali npr. vsi sindikalni zagovorniki čistilcev v ljubljanski regiji.
Če že bi obstajala zunanja, institucionalna oblika sindikata, bi morala biti odlično organizirana in vedno na uslugo svojim članom. S sindikalnimi zastopniki bi morala biti v najtesnejši zvezi, prav tako pa bi morala imeti odprto SOS telefonsko linijo, na kateri bi njeni člani lahko kadarkoli prejeli brezplačno pravno, psihološko in praktično pomoč na terenu. Če bi npr. delavec poročal o tem, da delodajalec nad njim izvaja mobing, bi lahko na tej liniji dobil ne zgolj poduk o tem kaj lahko v tem primeru naredi, temveč tudi asistenco v podobi dežurnega mobilnega sindikalista, ki bi prišel v podjetje braniti delavca.
Ko sem lansko leto na internetu izvajala anonimno anketo o tem kakšne naj bi bile prednostne naloge sindikata, se je med 200 anketiranci največ vprašanih (35%) opredelilo za to, da bi sindikat moral iskati kompromise z državo, na drugem mestu (20%) je bila psihološka podpora članom sindikata, ki se nahajajo v stiski, na tretjem mestu (9%) pa je bila izražena želja po ustanovitvi rezervnega sklada, v katerega bi zaposleni dajali denar za primer dolgotrajne bolniške odsotnosti in brezposelnosti, kar bi zlasti prišlo v poštev za prekarne delavce, ki včasih niti za mesec dni vnaprej ne vedo ali bodo imeli službo ali ne.
Če strnem misli – sindikat bi moral zastopati svoje delavce tako pri razreševanju njihovih konkretnih težav na terenu kot tudi v okviru pogajanj z vlado, kjer bi moral imeti še posebej pred očmi svoje najbolj ranljive in diskriminirane člane. Ti se nahajajo bodisi v podobi delavcev na dnu, nič drugega kot, kastnega sistema (čistilke, negovalke itd.) bodisi v podobi prekarnih delavcev, ki največkrat zgolj nadomeščajo odsotne redno zaposlene delavce, ki so bodisi na bolniški odsotnosti bodisi na dopustu. Z ustanovitvijo rezervnega sklada, na katerega bi tako redno zaposleni kot prekarni delavci vsak mesec položili določeno vsoto denarja, bi gradili zavarovalni sistem za tiste člane, ki bi bodisi prebolevali daljšo kronično bolezen bodisi zapadli v finančno stisko. Brez solidarnosti med redno zaposlenimi in prekarnimi delavci namreč ne bo šlo, to je tudi eden od predpogojev za uspešno delovanje sindikalnih zastopnikov oz. obstoj samega sindikata.
Foto: Ben Kerckx, CC0
Prispevek odraža mnenje avtorice in ne nujno tudi celotne ekipe.
