Miša Gams: Vaš suženj ne bom nikoli!
Foto: © Janez Zalaznik
V teh dneh vas je z vašim performansom »Katarzični pogled prekarke« mogoče videti po centru Ljubljane. Od kod vam ideja?
Idejo sem že nekaj časa nosila v sebi po tem, ko sem slišala za Braca, ki nepremično stoji pred ljudmi in "zdravi s pogledom". Pri tem performansu gre za samorefleksijo v smislu: »Jaz sem že doživela uvid in katarzo, da je dostojno delo rezervirano za najbogatejši sloj in tiste z dobrimi vezami, ste podobni uvid doživeli tudi vi?« Zavedam se, da imam 43 let in da se z leti kljub številnim nabranim izkušnjam in opravljenem magisteriju, možnosti za dostojno delo le še manjšajo. Zdaj moram na primer že skorajda podkupovati ljudi, da dobim kakšno delo na črno, in še to gre ponavadi za čiščenje in preprosta dela v tovarni.
Foto: © Ružica Bihelovič
Želim, da ljudje v mojem katarzičnem pogledu razberejo naslednje sporočilo. Ni res, da imamo vsi enake možnosti - to je največji "nateg" neoliberalne ideologije - ženske smo že biološko determinirane, da ne moremo opravljati določenih del, da o patriarhalno zasnovanem sistemu zaposlovanja in družbe na splošno niti ne izgubljam besed, zato že če si ženskega spola, se ti možnosti za dostojno delo znižajo za 50 %, če si pri tem starejša od 40 ali 50 let, ti možnosti padejo na 25% in če imaš pri tem opravljen doktorat ali magisterij (ki ga jaz skupaj z opravljeno diplomo v prošnjah spretno zamolčim), se ti znižajo na 10%. Potem pa se ti procenti nižajo premosorazmerno z oddaljenostjo od Ljubljane - če živiš v Kamniku ali na Vrhniki, imaš za dostojno delo v Ljubljani 7-8 % možnosti, če živiš v Prekmurju ali Brežicah pa 1-2%. To je sicer malce za lase privlečeno in poenostavljeno, a bi rekla, da za grob opis problematike, precej blizu dejanskemu stanju.
Sama postavitev je precej radikalna, stojite na pručki in okoli vratu imate napeljano zanko. Gre torej za močno sporočilo skrajne brezizhodnosti prekarnega dela in na drugi strani kritiko popularne kulture, ki očitno klecne pred domnevnim zdravilcem, kateri prodaja karizmatični pogled, ki pa je torej skrbno zavit v pozitivno embalažo?
Ja, na prvi pogled je performans Katarzični pogled prekarke kritika oz. parodija Bracovega "zdravilnega obreda" in izredno močne želje ljudi, da verjamejo v to, da lahko karizmatična avtoriteta že s samim pogledom izboljša njihovo zdravje in počutje. To verjetje, ki meji na vero, je med drugim po nekih teorijah tudi osnova za zdravljenje pri zdravnikih - če pacient nima v sebi vsaj malo iracionalne vere (temu lahko rečete tudi placebo efekt) v to, da mu bo neka avtoriteta pomagala, mu tudi "argumentirana" znanost ne bo prišla do živega, saj vsi ti kemijski preparati in zdravila ponavadi stanje pri pacientu le še poslabšajo. Temu slepemu zaupanju v avtoritete z drugimi besedami lahko rečemo tudi "pranje možganov" in se dogaja na vsakem koraku, le da ljudje sproti zapirajo oči in ne ozaveščajo tega, kar se jim na vseh področjih življenja dogaja. Ljudje bodo vedno imeli iluzije in kozmetične popravke sistema raje kot korenite spremembe, za katere bi se morali odreči svojim slepilom, odvisnostim ter z njimi povezanim užitkom.
Foto: © Ružica Bihelovič
Jaz sicer na sebi med performansom nimam bele halje ali milostnega Bracovega pogleda, saj bolj morbidno in jezno gledam na ljudi, vendar želim, da se mimoidoči zamislijo nad lastnimi iluzijami in predsodki, s katerimi jim politiki, tržniki, lobisti in mediji nezavedno perejo možgane in jim usmerjajo pogled samo v določeno smer - smer zmanipuliranega potrošnika in pohlevnega državljana.
Tako kot prej s performansom čiščenja čevljev zdaj s katarzičnim pogledom prekarke nastavljam ogledalo patološki družbi, ki je izgubila kompas in ki potrebuje najšibkejši člen družbe kot so prekarci in migranti, da pride do najcenejše delovne sile. A jaz kar odkrito in brez olepševanja povem "volkovom" in "ovcam" enkrat za vselej: na stara leta ne mislim čistiti vašega dreka, pa če me še tako dolgo in temeljito ropate dostojnega dela, življenja in zdravega razuma - vaš suženj ne bom nikoli! Lahko me neštetokrat postavite na pozicijo vaškega norčka in Don Kihota, mojega duha si ne boste nikoli podredili, moje energije pa nikoli izpili...
Kakšne so bile reakcije mimoidočih?
Reakcije so bile različne: od tega, da se me začnejo mimoidoči v velikem loku izogibati pa do tega, da pridejo do mene s sklonjeno glavo v znak sočustvovanja ali z moralizirajočimi nasveti na kak način se moram lotiti iskanja službe. Morda bolj kot reakcije mimoidočih je zanimiva moja reakcija na odzive mimoidočih. Ne vem kako je pri ostalih performerjih, a pri meni je tako, da sem kot lakmusov papir - če je ena sama oseba na Prešernovem trgu globoko žalostna, se ta žalost nemudoma preseli vame, začutim lahko v trenutku vsa občutja in včasih celo misli vseh prisotnih oseb v radiju nekaj metrov. Mislim, da se v resnici spreminjam v Braca in da bi se mogla dobiti z njim na enem iskrenem pogovoru.
“Pri tem performansu gre za samorefleksijo v smislu: »Jaz sem že doživela uvid in katarzo, da je dostojno delo rezervirano za najbogatejši sloj in tiste z dobrimi vezami, ste podobni uvid doživeli tudi vi?«”
Prekarno delo po definiciji ne prinaša zaslužka za dostojno življenje. Bi lahko sklepali, da je performans realni odraz tovrstnega dela, v katerega je po ocenah Gibanja za dostojno delo izpred štirih let vpetih vsaj 250 tisoč posameznikov.
Prekarni delavci smo v zelo slabem položaju - za razliko od redno zaposlenih nismo upravičeni do malice, potnih stroškov, regresa, bolniške in plačanega dopusta. Poznam precej samostojnih podjetnikov (med njimi precej takšnih s statusom kulturnika), ki zaslužijo manj kot 4000 evrov neto na leto - odvisni so od slabo plačanih projektov, premetenih prijav na razpise in začasnega sezonskega dela v kmetijstvu, turizmu ali tovarnah.
“Jaz sicer na sebi med performansom nimam bele halje ali milostnega Bracovega pogleda, saj bolj morbidno in jezno gledam na ljudi, vendar želim, da se mimoidoči zamislijo nad lastnimi iluzijami in predsodki, s katerimi jim politiki, tržniki, lobisti in mediji nezavedno perejo možgane in jim usmerjajo pogled samo v določeno smer - smer zmanipuliranega potrošnika in pohlevnega državljana. ”
Ni mi jasno kako to, da država prav z ničemer ne poskrbi niti za osnovno preživetje prekarcev, kaj šele za to, da se izboljšajo možnosti za ureditev dostojnega dela na tem mrhovinarskem prostem trgu, kjer uspe le 1 % ljudi, ki imajo to srečo, da so bili rojeni bogatim in vplivnim staršem. Zato se poleg določitve minimalne urne postavke (ki bi morala znašati nad 6 evrov neto) in upoštevanja bolniškega staleža s prvim dnem bolezni, med drugim zavzemam za zajamčeni dohodek na mesečni ali letni ravni. V prvi vrsti bi ga morali dobiti tisti ljudje, ki zaslužijo na mesečni ravni manj kot 560 evrov neto oz. tisti, ki na letni ravni zaslužijo manj kot 6820 evrov neto, kot približno znaša seštevek celoletnih minimalnih plač. Naslednji korak bi bil uvedba univerzalnega temeljnega dohodka za vse državljane, ne le za prekarce. Zavedam se, da se tudi redno zaposleni za nedoločen čas pogostokrat nahajajo v brezupnih pogojih - od tega, da jih delodajalci silijo delati slabo plačane ali neplačane nadure do tega, da se nad njimi izvaja mobing in psihična izsiljevanja, ki zelo kmalu vodijo v razvoj psihičnih motenj na obeh straneh. Če bi ti delavci dobivali vsak mesec ali enkrat na leto znesek, ki bi jim omogočal dostojno preživetje, bi se lažje odločili za menjavo službe ali za brezposelnost, ki bi jim pomagala povrniti duševno zdravje.
Na sploh se mi zdi, da so ljudje bolj kot od službe odvisni od adrenalina in telesnih krčev, ki so rezultat obrambnega mehanizma, ki desetletja brani njihov organizem pred nevarnostmi iz okolja - ne zavedajo se, da s tem, ko na vsakdanji ravni blokirajo biološke potrebe, prvinske pulsacije in svoje želje, delajo nepopravljivo škodo svojemu telesu, ki ga za nameček trpinčijo z ekstremnimi športi in dietami. Takšni narcisoidni "ekstremisti", ki se imajo za vzorne frajerje, so idealni sužnji svojim delodajalcem in poganjajo motor neoliberalnega kapitalizma v samodestruktivne razsežnosti. Namesto da bi se zavzemali za skupnost, zadružništvo in blagovno menjavo, postajajo neke vrste prestižna blagovna znamka za individualizem in absurdno potrošništvo.
Ali prekerno delo postaja že stereotip: ’Postavite se v slabšo luč in povejte, koliko ste izkoriščani, podplačani, nezaščiteni in kako je vaše znanje razvrednoteno.’? Oziroma zakaj se o spremljajočih skrajnih stiskah prekarnega dela tako malo govori?
Res sem tudi sama dobila občutek, da se nenehno govori o prekarcih pa tudi o revščini na splošno na stereotipen način - to pa zato, ker očitno mainstream mediji niso zmožni osvojiti interdisciplinarnega diskurza in poročajo o vseh temah skozi črnobel objektiv in omejeno retoriko, ki je na ravni Rdečega križa in Karitasa. Še vedno so prekarci in ostali reveži pomilovanja vredni posamezniki, ki so za svojo nesrečno situacijo sami krivi in katerim naj bi se tu in tam odstopilo drobtinico s pomočjo kakšne humanitarne akcije. Organizacije so zavohale denar in organizirajo razne stand up večere na temo prekarcev, izdajajo knjige in zbornike na to aktualno temo, a vse skupaj ni več kot kaplja v oceanu sprememb, ki bi se morale zgoditi, da bi odpravili prekariat.
Spremembe bi se moralo simultano odviti na vseh družbenih področjih - od tega, da bi se sodelavci v konkretni situaciji postavili v bran izkoriščanemu delavcu in sotrpinu ne pa da z njim še dodatno tekmujejo, pa do tega, da bi vsi skupaj morali delati manj in počasneje, ne pa čedalje bolj nevrotično in hitreje. V družbi bi morali osvojiti slow life princip, ki bi moral postati moderen - od počasnejšega prežvekovanja hrane in iztrebljanja pa do počasnejšega premikanja in dela. Brez tega in zreduciranja osemurnega delavnika na polovični delovni čas, ne vidim izboljšav za prekarce. Torej - če se za kvaliteto življenja na splošno, krajši delavnik in ostale delavske pravice ne bodo borili delavci, ki imajo v žepu pogodbo za nedoločen čas, lahko prekarci še tako brcajo in kričijo, pa bo njihov glas zgolj glas vpijočega v puščavi.
Je ljudem bolj sprejemljivo, da visoko izobraženi posamezniki čistijo čevlje, kot pa uzreti realni odraz prekarnega dela?
Foto: © Janez Zalaznik
Realni odraz prekarnega dela je tako čiščenje čevljev kot katarzično buljenje v sočloveka - nenazadnje lahko metafora na nezavednem nivoju odpre več pomenskih konotacij in čustvenih odzivov kot grob opis realnega stanja ali pogovor na temo prekarcev. Ljudje po eni strani obožujejo inovativne zgodbe in performanse, ker so naši možgani narejeni tako, da nereflektirano sprejemajo zabavne igre in novosti, po drugi strani pa nimajo ne retoričnega aparata ne kritičnega uma, s katerim bi lahko doumeli vse razsežnosti problematike prekarcev. Kako bi le - saj se o tem niso učili v šoli pa tudi starši so naredili vse za to, da bi jih čim dalj časa obdržali v vati blažene nevednosti.
Upam, da me bodo v prihodnosti šole in mladinske organizacije, ki jih zanima neposredna izkušnja nekoga, ki je že 25 let prekarec, bolj pogosto gostile, da jim iz prve roke pojasnim težave in pasti prekarnega dela. Tudi preživetje z 200-250 evri na mesec je umetnost preživetja, ki jo bodo morali mladi slej ko prej osvojiti, saj bo (dostojnega) dela čedalje manj.
Je v Sloveniji tekom zadnjih nekaj let opaziti več ali manj sistemsko spodbudnih ukrepov glede reševanja prekarne problematike? V nadaljevanju se odpravljate na čiščenje čevljev po ostalih državah nekdanje Jugoslavije, predvidevate, da boste tudi tam naleteli na podobno situacijo?
Rekla bi, da na sistemski ravni ni bilo zadnja leta nobenih omembe vrednih ukrepov, ki bi vplivali na reševanje prekarne problematike. Akcija "vsako delo šteje" je postala prej neposrečena fraza kot nek domino efekt, ki bi pripomogel k odpravi prekarnosti. Študentsko delo prek napotnic se sicer res šteje v delovno dobo, prav tako delo prek avtorske pogodbe, vendar pa bi moral posameznik sam imeti na izbiro ali želi imeti več denarja že danes (in ne v za marsikoga nedosegljivi prihodnosti) ali pa se mu določen znesek prelije v delovno oz. pokojninsko dobo. Poleg tega ne vidim nobenega napredka v tem, da avtor po letu 2015 prek avtorske pogodbe dobi na svoj račun manj kot 50% honorarja. Zakaj se potemtakem ta pogodba sploh še imenuje avtorska, če dobijo na račun njegovega dela vsi več kot on sam? Posledica tega ukrepa na Ministrstvu za delo je le še več dela na črno in najemanja preko študentskih napotnic, medtem ko starejši od 26 let do dela sploh ne pridejo. Včasih si želim, da bi pred desetimi leti uzakonili t.i. "malo delo", da bi vse starostne skupine in brezposelni imeli večje možnosti za delo, ki jim ga še danes nehote "ukradejo" študentje.
“...da se nenehno govori o prekarcih pa tudi o revščini na splošno na stereotipen način - to pa zato, ker očitno mainstream mediji niso zmožni osvojiti interdisciplinarnega diskurza in poročajo o vseh temah skozi črnobel objektiv in omejeno retoriko, ki je na ravni Rdečega križa in Karitasa.
Še vedno so prekarci in ostali reveži pomilovanja vredni posamezniki, ki so za svojo nesrečno situacijo sami krivi in katerim naj bi se tu in tam odstopilo drobtinico s pomočjo kakšne humanitarne akcije.”
Kar se pa tiče čiščenja čevljev po državah nekdanje Jugoslavije, lahko rečem, da pričakujem bolj odprte in komunikativne ljudi, ki imajo zaradi nižjih plač in še večje revščine, a obenem v osnovi večje solidarnosti, bolj izostren posluh za sočloveka. Že samo, če pogledam svoje sorodnike v Dalmaciji in jih primerjam s svojimi slovenskimi sorodniki, je na teh 500 km blazna razlika tako v nivoju komunikacije kot v percepiranju pomoči znotraj skupnosti - medtem ko slovenski sorodniki in znanci ženejo nadurni ubijalski delovnik, individualizem do onemoglosti in nimajo v enem mesecu časa niti, da bi šli z mano vsaj enkrat na pogovor ob kavi, se v Dalmaciji (in tudi v Bosni, Srbiji, Makedoniji) medsebojno podpirajo, delijo informacije glede dela in na prvo mesto postavljajo družino, druženje in skupnost...
Pred letom dni sem čistila čevlje v Sarajevu in k meni so eden za drugim hodili ljudje z vrečkami sokov, sendvičev in z vprašanji od kod prihajam in ali sem lačna. Ne morem reči, da mi v Sloveniji ljudje niso pomagali (nenazadnje sem zelo hvaležna tistim, ki so mi darovali denar za to operacijo, ki jo pomenljivo imenujem Balkanski bojevnik pa tudi za številne izraze psihološke podpore), a na področju širšega Balkana sem vseeno naletela na bolj direktne in bolj čustvene ljudi, ki so že zaradi geografske velikosti in odprtosti manj prestrašeni. Veselim se že vnaprej, da jim bom z vložki za čevlje in s pesmimi Srečka Kosovela popestrila dan ter obenem načela debato na temo izkoriščanja delavcev v njihovi državi, politične korupcije in vsakdanje borbe za obstanek.
Miša Gams je magistra antropologije in aktivistka za pravice prekarnih delavcev. Preberite tudi intervju: Miša Gams: Vsi bi se morali postaviti na ulico, tako kot sem se jaz.
