Ideje o dodatni zaostritvi zakonodaje, splošno povzeto

S svetlobno hitrostjo v parlamentu hitijo razpravljati o morebitnih dodatnih zaostritvah Zakona o osnovni šoli (ZOsn), in to še pred razjasnjitvijo določenih sprememb, ki so jih v okviru aktualnega ZOsn sprejeli pred nekaj meseci. Če se gleda iz perspektive težnje k svobodnem izobraževanju, je že sedanja zakonodaja morda celo diskriminatorna in že ideja novih, če ne ravno nepremišljenih pa vsaj javnosti ne preveč poznanih idej, sprememb, ki spominjajo na zaostritev, to lahko pomeni samo premik z dežja pod kap. Pravzaprav tornado, katerega bi morali z na novo napovedanim “digitalnim ekosistemom” prepoznati in ustaviti, ali pa vsaj kritično nasloviti v okviru javne debate in zelo verjetno poslati na smetišče slabih idej.

“Birokratski tornado” ima obenem tudi negativni potencial, da pozornost spelje stran od naslovitve dejanskih problemov javne šole. Povedano drugače, zaradi nenaslovitve dejanskih problemov javne šole, se preko državnega aparata lahko vedno bolj utrjujejo bolj starokopitni pogledi. Uradne osebe, višji in nižji predstavniki osnovnega šolstva, se bolj ali manj odkrito spogledujejo s starokopitnimi totalitarnimi vzgojnimi prijemi. Včasih se zdi, da kot tanki gazijo po osnovnošolski zakonodaji z namenom zavzetja dežele popolnoma svobodnega in kreativnega izobraževanja izven domicilja državnega kurikuluma. Je to nekompetentnost, ker se osnovnošolski kurikulum ne zmore primerjati z večino drugačnih izobraževalnih metod ali z vsemi naprednejšimi izobraževalnimi metodami, ali so v ozadju finančni razlogi, ali vse po vrsti bodisi karkoli drugega?

Zakaj se sploh v veliki meri iz državnega proračuna financira zasebne šole, če se javne šole v svojem bistvu ne obračajo k manj vsebinskega balasta, kot je to vsaj v neki meri značilno za zasebne šole, katere po drugi strani do določene mere sledijo splošnemu kurikulumu. Namesto koraka v takšno smer in še podobnih vsebinskih in sistemskih sprememb v smer razbremenitve, se javna šola obrača v povsem neko specifično smer in zaznati je miselnost, da naj bi bili za večino vedno večjih težav javne šole odgovorni “nespoštjivi starši,” ne pa denimo sistemski arhitekti in izvajalci javne šole. Podobno kot da bi bolnike okrivili za predolge vrste v zdravstvu.

Sicer tako kot v zdravstvu, četudi bi bilo idealno in brezmadežno, bi se še vedno nekateri odločali za povsem alternativno zdravljenje, tako je tudi v šolstvu. Tudi če bi sistem ponudil nabolj kvalitetno osnovno šolo, bi se določene množice še vedno odločale za izobraževanje na domu, prav tako bi se druge množice odločale, da sploh ne bodo vpisovale svojih otrok v šole. V slednjem primeru gre za izobraževnje na domu v povsem lastnih okvirih, brez sistemske verige. Kajti sedaj z aktualnim ZOsn, ko so učenci; ki se izobražujejo na domu in ki so vpisani v šolo: primorani narediti vse izpite na posamezni razred, deluje, kot da je praksa izobraževanja na domu z verigo priklenjena na šolski kurikulum in kot da bi šlo zgolj za podizvajalno dejavnost javnega osnovnošolskega programa.

Resnično se ob vsej prisotni propagandi in politiki okoli osnovne šole slovenski javnosti niti priližno ne da enostavno predstaviti koncepte dejansko svobodnega in kreativnega izobraževanja, vendar z discipliniranjem tudi vprašanje, ali bo javna šola dosegla, da bi “nespošljivi” starši pred njo padli na kolena in bili iskreno hvaležni za vso vrlo indoktrinacijo kronano z zvrhano vrečo nepomembnih podatkov in po možnosti podanih izven vseh kontekstov in kritičnosti. Če se pa trudijo in prizadevajo in zares se zdi, da niti kadrovski problemi in odnos javnosti do šole, ni tako pereč problem kot... ti presneti starši.

Zato bi nekateri ravnatelji red in disciplino, zaradi “nevzgojenih” učencev, zaradi medvstniškega nasilja in zaradi zopnih in neotesanih staršev. Pri podobnem jih podpira tudi Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje (MIV), ta bi kar ravnateljem v njihove roke predal pooblastila podobna tistim, kot jih imajo Centri za socialno delo (CSD). Pri teh političnih manevrih uperjajo puščice k trem najbolj problematičnim skupinam staršev in še več, težko se velikokrat v praksi razbere o kateri skupini “nespoštljivih” staršev govorijo, kar naredi seveda več dilem kot rešitev in bolj lahko utrjuje odklonilen odnos javnosti (čeprav lahko povsem s strani medijev zmanipuliran odklonilen odnos) do vseh staršev, kateri so kritični do javne šole, ali pa sami izobražujejo na domu, a več o tem proti zaključku članka.

Najprej sedaj o nejasnostih v okviru aktualne zakonodaje, ki so že same po sebi razburjale bolj svobodomiselne duhove te dežele.

Sivo polje aktualne zakonodaje - posebej izobraževanje na domu

Aktualna zakonodaja na področju osnovne šole je evidentno tudi deluje kot sivo pravno polje, v katerem so »pravila igre« nejasna precej in predvsem glede izobraževanja na domu. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje (MIV) kot da je postavilo pravila, ki pa delujejo dvoumno in nedorečeno - in lahko, da se bodo v teh okvih neizogibno lomila kopja med javno šolo ter prakso izobraževanja na domu. Da okoli izobraževanja na domu v okviru aktualne zakonodaje ni skoraj nič jasno priča tudi aktualni članek iz Dnevnika, kjer avtorica Tina Jereb izpostavlja (poudarek v citatu je moj): »Ob uvedbi ocenjevanja znanja, ki bo takšno kot pri vrstnikih v običajni šoli, in bojazni, da bodo izpite začeli opravljati že februarja, ostajajo v zraku tudi druge nejasnosti.« Druge nejasnosti so pa na primer lahko povezane z načinom in obsegom seznanjanja glede vsebine posameznih predmetov, ali z načinom ocenjevanja, ali tudi glede točnega odnosa med šolo in izvajalci izobraževanja na domu. Tovrstne dileme so nedvomno v največji meri povezane predvsem s formalno in/ali neformalno direktivo šolam ditirano z MIV.  

Posamezne, alternativno kar vse osnovne javne šole, verjetno sklepajo, da do prakse izobraževanja na domu nimajo prav nobene druge dolžnosti, izven 89. člena ZOsn, oziroma tudi preostalimi, na izobraževanje na domu direktno vezanimi členi (88. – 92.c člen) istega zakona. Poleg formalnega seznanjanja z ohlapnimi in splošnimi učnimi načrti, si k posvečeni dolžnosti jemljejo še ocenjevanje, izven tega, pa skorajda zaprta vrata za preostala vprašanja.

Potencialno sodelovanje učencev, ki se izobražujejo na domu pri dejavnostih šole ali pri pouku je aktualni ZOsn striktno prepovedal, vendar se na tem mestu niti slučajno ne gre za kaj podobnega, recimo da bi starši želeli učne liste in gradivo, kar učitelji delijo v razredu. Ne gre se zato in slednje bi dejansko pomenilo pomoč šole izobraževanju na domu. Nasprotno, gre se za čisto osnovna, bazična vprašanja, vezana na optimalno izvedbo, tako izobraževanja na domu, kot ocenjevanja. Ne kot pomoč, ampak kot smotrno sodelovanje izven zgolj predaje kopij standardov znanja in napotitve na učne načrte na začetku šolskega leta in izven neosebnega ocenjevanja na zaključku šolskega leta.

Zato ker učenci v (javni) šoli, že zaradi prisotnosti pri pouku tekom šolskega leta vidijo, slišijo ter beležijo vsebinske poudarke posameznih predmetov, učenci, ki pa se izobražujejo na domu pa samo zaradi upravičene neprisotnosti (ker se izobražujejo na domu) »v šolskih klopeh« teh informacij ne morejo imeti in deluje kot da šole menijo, da morajo te informacije varovati kot - najstrožjo državno skrivnost - bilo bi še pogojno logično, če šole potemtakem ne bi bile edini, najpomembnejši in, posebej v sklopu z aktualno zakonodajo, žal tudi nekakšen vsiljeni sistemski ocenjevalec prakse izobraževanja na domu.

Po eni strani niti šolam, čeprav pridobivajo tudi sredstva za učence, ki se izobražujejo na domu, verjetno zaradi dodatnega dela ni v interesu, da bi ocenjevali učence, ki se izobražujejo na domu iz vseh predmetov. Isto posebej ocenjevanje iz vseh predmetov, ni v interesu niti staršem, niti učencem, ki se izobražujejo na domu, ki sicer ne pridobijo niti tistih sredstev, kar jih “njihova šola” pridobi za točno njihovega otroka, kot da se ta izobražuje v šoli, čeprav se izobražuje na domu.

Ampak vseeno, če se je že potrebno (sicer se ne bi bilo treba, ampak ZOsn to določa) iti ocenjevanje učencev, ki se izobražujejo na domu, na manj pomembnih področjih, kot so likovni pouk, glasbena umetnost, telovadba je dolžnost primarno MIV potem pa posameznih šol, da zagotovijo nediskriminatorno okolje in smotrno ocenjevanje. Kar pa ne sme biti v obliki neke navideze dobrohotne pomoči, ampak v obliki sodelovanja z izvajalci izobraževanja na domu, kateri dejansko izobražujejo te učence. Ni za pozabiti, da naj bi šole ocenjevale učence, ki jih tekom šolskega leta sploh niso učili in podobna situacija bi bila zgolj, v kolikor bi učence, ki se izobražujejo v šoli na zaključko leta ocenjevali izključno samo starši, ki izobražujejo na domu. Ni ravno sprejemljivo, mar ne? Posebej, če tisti, ki izobražujejo na domu, ne bi želeli podati niti informacije kje so bili ključni poudarki pri posameznih predmetih v tekočem šolskem letu. Ni dvoma, informacije o vsebinskih poudarkih posameznih predmetov so recimo higienski minimum.

Zdrava pamet to pove. Če so šolski delavci domnevno kompetentni za ocenjevanje izobraževanja na domu, katerega de facto v večini ne poznajo, potem je minimalno absolutno samoumeno, da je absolutno nujna povezava glede podrobnejše vsebine izpitov pri posameznih predmetih ter glede vseh ostalih dilem v zakonodaji tudi.

Da to v praksi ni povsem samoumnevno je maslo z MIV, ki zaenkrat namesto razjasnjevanja dilem sedi na svojem birokratskem prestolu in sledi avtorski šolsko-politični drami. Tiste, ki se izobražujejo na domu so oprtili kot kamelo za pot brez kompasa preko puščave, šolam pa so poslali nanavadna navodila v obliki okrožnice, v kateri metaforično rečeno piše, da kamelam v puščavi ne smejo poslati kompasa. Okrožnico je podpisal Rado Kostrevc, generalni direktor Direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo.

Pravno verjetno nepodkovane šolske vodstvene osebe so bržkone zaključile, da je okrožnica zakon, čeprav je Kostrevčeva okrožnica na primer predvsem interpretacija ZOsn s strani MIV in ne predstavlja samega zakona. O podrobnostih okrožnice zelo kmalu v nadaljevanju, omeniti je treba še, da imajo učenci, ki se izobražujejo na domu še vedno status učencev in deluje kot da ta Kostrevčeva okrožnica to spregleduje. Nekateri zaradi mnenja o vseobsežni nekvaliteti osnovnega šolstva šolstva ali drugačnih prepričanj ter pogledov na svet, ne pristajajo niti na vpis v osnovno šolo, zato v tistih primerih učenci nimajo statusa učencev v okviru ZOsn; vendar pa učenci, ki se izobražujejo na domu in so vpisani v šolo, tej pa nedvomno imajo status učencev.

Zato so nejasne nekatere izpeljave v Kostrevčevi okrožnici s pečatom MIV, podpisnik namreč mestoma interpretira ZOsn, kot je videti, še strožje, kot pa je ta zakon, aktualni ZOsn, dejansko napisan. Na primer, za učence, ki se izobražujejo na domu, piše, da šola »ne zagotavlja« gradiva za kolesarski izpit. »Ne zagotavlja« je zanimiva izpeljava in sovpada s sivim pravnim poljem - neposredno ne odreka gradiva za kolesarski izpit, obenem tudi »ne zagotavlja« konkretnega gradiva. Iz česar je mogoče sklepati, da osnovna šola sicer lahko zagotovi gradivo za kolesarski izpit, kot da je to odvisno od tega, ali sama šola to želi “zagotoviti” ali ne. V 89. členu ZOsn piše, da šola »omogoči opravljanje teoretičnega in praktičnega dela kolesarskega izpita,« vendar učenci, ki se izobražujejo na domu imajo še vedno status učencev, in v aktualnem ZOsn nikjer ne piše, da veljala “nezagotovitev” gradiva za kolesarski izpit (kot recimo jasno prepoveduje sodelovanje pri ostalih šolskih dejavnostih, ki jih organizira šola z izjemo ocenjevanja) učencem, ki se izobražujejo na domu. Zakaj torej, kje je razlog da naj šola “ne bi zagotavljala” nekaj tako osnovnega kot je gradivo za kolesarski izpit?

Podobno je pri ostalih dilemah, glede ocenjevanja in glede natančnejših napotkov glede sodelovanja med šolo in starši, ki izobražujejo na domu, ter navsezadnje tudi med šolo in učenci, ki se izobražujejo na domu. In nejasnosti tudi na tem mestu vsaj deloma izhajajo iz Kostrevčeve okrožnice, vendar to, kot je videti, podpira MIV. MIV je prejel vprašanja v zvezi s temi dilemami in njihovi odgovori so resnično fascinantni v presenetljivem smislu. Denimo Marjetka Loborec Škerl, z Direktorata za predšolsko in osnovno šolstvo, Sektor za osnovno šolstvo, v prvotnem odgovoru ponovi oziroma povzema Kostrevčevo okrožnico, ter celo zapiše, da izven tega šole »nimajo dolžnosti« kot recimo ničesar več. Čeprav je ravno naloga ministrstev da na zahtevo ljudi interpretirajo - sploh lastno oz. na svoj urad vezano - zakonodajo. In to je njihova osnovna naloga, kot tudi to zapoveduje Zakon o splošnem upravnem postopu (ZUP), posebej po 7. in 8. členu tega zakona. Zakonodajalci morajo po ZUP tudi se potruditi, da odgovorijo pojasnjevalno, ne pa, da se jih vpraša nekaj konkretnega, oni se pa s splošnim odgovorom, ki sploh ne odgovarja na prvotno vprašanje potem takoj “izčrpajo.”

ZUP; je zelo relevanten tudi za šolsko birokracijo in uradne ter pravne postopke v okviru osnovnih šol; to je dejstvo, čeprav, Mojca Mihelič, predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije, za POP TV pravi nekaj v osnovi sicer ne preveč jasno povedanega, ampak vseeno povedano deluje, kot da v smislu, da po njenem mnenju ZUP nima kaj početi v instituciji šole? Zakaj?

Ja, če se vrnemo k MIV, ta je torej najprej odgovoril v smislu povzemanja okrožnice, čeprav obenem niso navedli podpisnika okrožnice, katerega je bilo zaslediti iz drugih virov. Na določena osnovna in dodatna vprašanja, pa je Marjetka Loborec Škerl odgovorila, da naj se za vse podrobne informacije starši, ki izobražujejo na domu obrnejo na šole. Če ponovimo, - to so iste osnovne šole, katere so prejele navodila z MIV, v obliki Kostrevčeve okrožnice, in te šole potem na podlagi te okrožnice oblikujejo odnos do izvajanja prakse izobraževanja na domu in potem naj starši preizprašuejo šole, kot da so šole same postavile svoja pravila - kajti MIV je ključni državni organ za interpretacijo aktualnega ZOsn in nekako tudi tisti državni organ, ki je v okviru Kostrevčeve okrožnice podal navodila šola. V kolikor to ne bi bilo res, MIV ne bi pošiljal okrožnice, ampak bi šole same prebrale ZOsn in na podlagi tega same oblikovale odnos do izobraževanja na domu. Birokratski krog in birokratski ping-pong v tej “nenavadni igri” ki se torej vrača na svoj lastni začetek. Zares avtorsko postavljen dramski zaplet te “igre” za oblastnike in manj igre za starše in učence, pa če se tej izobražujejo v šoli, v zasebni šoli, ali doma.

Kar je prvotno v navadni elektronski pošti v imenu MIV odgovorila Marjetka Loborec Škerl je v nadaljevanju uradno v dokumentih podpisal šele Sandi Vrabec, vodja Sektorja za osnovno šolstvo, in obenem dodal da se je ministrstvo s temi njihovimi odgovori »izčrpalo«, oziroma: »Glede na navedeno smo naša pojasnila v zvezi z obravnavano tematiko (izobraževanje na domu) izčrpali.«

“Izčrpano” Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje (v duhu splošno poznanih stanj “izčrpanosti” različnih ministrstev neposredno povezanih s preveliko recimo radovednostjo ljudstva) je v svojih odgovorih, sicer pred “izčrpanostjo,” povzelo Kostrevčevo okrožnico, kar pa ni obrazložitev same vsebine okrožnice, k čemur je bilo ministrstvo, ki se evidentno hitro “izčrpa,” pozvano oz. se je slednje zahtevalo od ministrstva. Oziroma od MIV se je zahtevalo pojasnitev kje v zakonodaji konkretni členi podpirajo izpeljave v konkretni okrožnici. Kje v zakonodaji piše, da šole “ne zagotavljajo” gradiva za kolesarski izpit. Ni bilo odgovora in ga vsaj zaenkrat še ni. Podobno je bilo glede ocenjevanja, glede podrobnosti sodelovanja med šolo in izobraževanjem na domu, nobenih konkretnih odgovorov izven napotitve z vprašanji na šole, ki pa so, kot je bilo že izpeljano birokratsko podrejene ravno MIV in delujejo denimo na podlagi konkrete okrožnice z MIV. Za slednjo pa se lahko predvideva, da je napisana morda bolj strogo kot sam aktualni ZOsn in da je napisana morda dvoumno. Kavelj 22 v šolstvu.

Ali MIV namenoma vztraja v sivem pravnem polju glede izobraževanja na domu? Sicer MIV ne priznava, da bi odrekal torej na primer gradivo za kolesarski izpit, prav tako zakoniti čas za njihov odgovor še ni potekel, ampak dokler MIV tega ne zanika, ali do takrat njegova tišina pomeni tiho priznanje? Seveda ne zgolj za nepomemben kolesarski izpit, ampak tudi za vse drugo kar je bolj pomembno.

Propaganda javne šole in predsodki glede izobraževanja na domu ter blatenje staršev na splošno

V zadnjih mesecih in tudi tednih je bilo v množičnih medijih zelo veliko zapisanega in povedanega o javni šoli ter o izzivih s katerimi se javna šola srečuje v tem času. V oddaji Dosje: 250 let v šolskih klopeh pa so se na nacionalni televiziji dotaknili še nekaj vidikov šolanja v zgodovini. Vendar pa se nekatere trditve v zvezi s izobraževanjem v zgodovini da interpretirati tudi drugače, recimo reforma Marije Terezije naj bi bila tudi z namenom krepitve države. Vendar, če obenem poznamo teorijo, da se je šola najbolj razvijala v okoljih, kjer je bila za oblastnike nevarnost da bi se tlačani preveč izobrazili, se lahko »krepitev države« razume tudi v drugačni luči, - kot zaposlitev oziroma zapolnitev časa tlačanov, da tej v svojem »prostem času« ne bi ogrožali sistema v rokah oblastnikov, takrat še fevdalcev. Obenem pa je izobraževanje po mednarodnih pogodbah (recimo tu je ena, denimo 26. člen) drugače definirano, obvezno je izobraževanje, medtem ko ni obvezno izobraževanje v šolah, tega tudi množični mediji ne razglašajo ravno na velik zvon, no, v bistvu tega sploh ne omenjajo. Zato zgodovina izobraževanja ni enaka “250-tim letom v šolskih klopeh.”

Že prej, v začetku leta 2024, ob javni debati pred sprejetjem aktualnega ZOsn, je bila posebej okoli izobraževanja na domu burna, a bolj kot ne enostranska debata. Učenci, ki se izobražujejo na domu naj bi bili “nesocializirani” in bistveno “manj šolani” kot učenci v šolah. In ja, zgodilo se je “veliko izenačenje,” domevno z “izenačitvijo” števila predmetov, ki jih morajo opraviti vsi s statusom učenca v osnovni šoli, tudi če se izobražujejo na domu. Predhodno so učenci, ki se izobražujejo na domu opravljali samo pomembnejše predmete, kar bi seveda bilo smiselno tudi za samo (predvsem javno) šolo.

Zanimivo je bilo prebrati del odgovora za MIV, da so z aktualnim ZOsn »izenačili« položaj učencev v šoli in učencev, ki se izobražujejo na domu; ker da so bili prej učenci na domu diskriminirani, ker niso bili ocenjeni iz vseh predmetov, ampak da so tudi učenci v šolah bili prej diskriminirani, zato ker so bili prej ocenjeni iz vseh predmetov. »Izenačenje«, žal, čeprav bržkone zgolj v kvantiteti kurikuluma in nikakor ne tudi v kvaliteti izobraževanja. Tudi učenci v javni šoli verjetno ne bi imeli ničesar proti, če bi se polovico balasta nemudoma vrglo iz kurikuluma, ampak ne, kurikulum se je še razširil, kljub dejstvu preobremenjenosti učencev. Medtem ko je izobraževanje na domu v osnovi in generalno gledano usmerjeno proti kvaliteti in ne kvaniteti.

Po aktualnem ZOsn novem morajo starši, sredi počitnic (po možnosti takrat ko so na morju) do 16. avgusta sporočiti, da bodo izobraževali na domu. Seveda ob vseh ovirah, katere so vidne z Marsa, MIV zna prijazno povzeti, da: “

Učenci, ki se izobražujejo na domu, so lahko prikrajšani za razlago učiteljev, saj pouka ne obiskujejo v šoli. Izobraževanje na domu je zato specifično, saj so ob izbiri izobraževanja na domu starši tisti, ki organizirajo in izvajajo izobraževanje svojega otroka. Poudarjamo, da gre pri izbiri izobraževanja na domu sicer za pravico, ki jo daje zakonodaja, vendar pa gre za povsem prostovoljno odločitev o izbiri tega načina izobraževanja, ki jo starši sprejmejo skupaj z otrokom. S tem se starši tudi zavežejo, da odgovornost in s tem tudi breme izobraževanja prevzamejo nase. Poudarjamo, da je izobraževanje na domu v zakonodaji predvideno kot možnost izbire, starši pa sami oziroma skupaj z otrokom ocenijo, ali je ta oblika izobraževanje za njih sploh sprejemljiva in predvsem ali je v korist otroka.” MIV

Seveda, če se naredi čisto vse, da izobraževanje na domu doživlja “tretma” v obliki sivega pravnega polja, so resnično lahko učenci, ki se izobražujejo na domu lahko prikrajšani, pa ne za razlago, ampak za osnovne informacije vezane na njihovo pravico do nediskriminatorne obravnave, denimo pri ocenjevanju. Otežkočiti tako, da se nihče več ne bo šel izobraževanja na domu? Iz te perspektive je vse drugo tem citatu iz MIV odgovora precej irelevantno. Vprašanje se je vrtelo zgolj okoli potencialne razjasnitve sivega pravnega polja opisanega v tem članku, ne pa kaj MIV, ki producira nenavadne okrožnice in s tem potencialno otežkoča izobraževanje na domu, kaj torej MIV meni, da bi bilo pretežko ali sploh primerna oblika izobraževanja. Jasno je, da s takšnim MIV in potencialno namenskimi ovirami, nejasnostmi, da nima preveč smisla ravno z MIV razpravljati o primernosti na tej točki.

Vse skupaj je približno tako, kot da bi učenci v šoli tekli na 100 metrov brez ovir, učenci, kateri se izobražujejo na domu, pa bi v okviru istega ocenjevanja tekli na 100 metrov z desetimi ovirami. In to zato »ker so izbrali to vrsto izobraževanja« in za njih »te učence« šola »ne zagotavlja« poštenih in nediskriminatornih pogojev, ker tek na 100 metrov z ovirami zapoveduje okrožnica, ne pa tudi fiktivni zakon o teku na 100 metrov. Potem pa da bi še, ne MIV, ampak fiktivno Ministrstvo za šolanje dušebrižniško pridigalo, če je sploh smiselno, da so se nekateri odločili za izobraževanje na domu, da imajo sedaj na podlagi njihove okrožnice, za teči na 100 metrov z desetimi ovirami. Obenem bi pa še to fiktivno Ministrstvo za šolanje, ko bi bilo vprašano, kako da šole tako interpretirajo tek na 100 metrov, še sprenevedalo, da se je (še vedno fiktivno, ne leti na MIV) Ministrstvo za šolanje “izčpalo” in da naj se z vprašanji starši obenejo na šolo, ker poteka tek v diskriminatornih pogojih za učence, ki se izobražujejo na domu.  

Namesto, da bi šola, sedaj spet ta realna, prevetrila kurikulum tako hitro kot je tek na 100 metrov in s tem morda popravila vtis v očeh premnogih staršev, pa raje skoraj da “krivdo” za šolski, po besedah Mojce Mihelič, skorajšnji kolaps, v veliki meri uperja v starše, tokrat v širšo skupino staršev, kot pa jih je tistih, ki izobražujejo na domu. Poleg težav šole s svojimi kadri in odnosom javnosti do šole, se zdi, kot da je “nespoštovanje staršev” v očeh Miheličeve ključno, ključni razlog. In ključni problem na katerem se bo, ali rešilo šolstvo ali pa bo to kolapsiralo. Čeprav po drugi strani, tako pri Miheličevi, kot pri drugih predstavnikih ministrstva in šolstva včasih ni mogoče vedeti o kateri skupini staršev govorijo, ali o starših, ki izobražujejo na domu, ali tudi o dveh drugih večjemu delno prepletenih skupin, ki se jih v medijih omenja kot problematične, torej o Romih ali o starših, ki na šole naščuvajo svoje odvetnike. To ni vse eno in isto.

Ko MIV, ravnatelji in nekateri poslanci govorijo o neupravičenem izostanku od pouka pri Romih, se brez pojasnila o kom govorijo, sliši tudi, kot da govorijo o tudi drugih staršev, ki ne pripadajo etnični skupini Romov, in ki ne vpisujejo rojencev v šole ali pa jih v šolo enostavno ne pošiljajo. Ko govorijo o tečnih in napornih, prazaprav nespoštljivih starših, se zdi, da je govora o tistih, ki imajo redno zaposleno odvetniško pisarno za vso komunikacijo s šolo, ampak se tudi sliši, kot da puščice letijo tudi na starše, ki izobražujejo na domu, ampak pač, vsaj zaenkrat v največji večini ne pošiljajo odvetnikov v šolo, kajti niti ni razloga, ker učenci, ki se izobražujejo na domu, niso v šoli in zato v največji meri niso vpleteni v morebitne incidente, kateri bi zahtevali pravno posredovanje.

Nedefiniranje o kateri skupini staršev je pravzaprav govora je torej lahko projeciranje z namenom blatenja vseh po vrsti in s težnjo še bolj poudariti domnevno vlogo staršev in podtikati “krivdo”, ki s svojim »nespoštovanjem« domnevno rušijo njihov šolski red in prizadevanja. Vendar je vsesplošna odvisnost šolarjev z virtualnim svetom in posledično manjko socializacije ter neznanje glede reševanja konfliktov - vse to šola javno priznava, da se s tem srečuje v šolah - prej produkt javne šole, in ne “nespoštovanja” staršev. Zakaj? Izobraževanje na domu je skoraj dokaz, tam so odvisnost od virtualnega sveta, manjko socializacije in nesposobnost reševanja konfliktov, stvari, katere se aktivno veliko bolj naslavlja in zavzeto išče rešitve in druge poti. Pa tudi, če bi bila to zadnje napačna izpeljava, kako lahko šolniki, kateri z učenci, ki se šolajo v šoli, preživijo največ časa tako zavzeto krivdo valijo na vse kategorije staršev, ki včasih s svojimi otroci preživijo zgolj pet minut na dan. Je treba kvalitetno preživeti čas, seveda pa je prej potrebno otroke priklicati iz “šolskega vajba” preobremenjenosti in včasih tudi negativne socializacije, seveda če staršem ostane dovolj energije po težki službi še za to. Ali šola sistematično spregleduje, da po vrsti izčrpava generacije? Katere so potem prostovoljno ali na podlagi okoliščin izkoriščane v mezdnih oblikah dela, pa morda nimajo energije za boriti s sistemom in pomagati svojim otrokom da izstopijo iz “šolskega vajba” in tako naprej in tako nazaj?

Kaj pa če negativno na medvrstniško nasilje vpliva tudi preobsežen kurikulum, prekomerno ocenjevanje, ter negativna socializacija, ta brez poglobljenega reševanja konfliktov? Seveda se zgodi pretep v šoli in vpleteni učenci domnevno hitro “pozabijo” in se spet družijo, starši pa menda komplicirajo po mnenju nekaterih šolnikov - ampak ali se je res razrešil vzrok prepira in pretepa ali pa gre za šolski princip pogojevanja ali celo poglabljanja takših odnosev, v okviru medvrstniškega nasilja in tudi negativne socializacije?

Ta esej bi se lahko imenoval tudi “Argumenti proti šoli” vendar je potrebno poudariti, da je ob pisanju tudi zavedanje, da so v šolskem sistemu tudi dobri učitelji s srcem na pravem mestu. Žal, za vse, to ne rešuje nagrmadenih sistemskih polemik, je pa dobro izhodišče za začetek vsaj majhne korake k boljšim razmeram in razumevanju vseh strani. Šole, izobraževanja na domu, ali celo nevpis v šolo, vsi vpleteni učenci v vseh oblikah izobraževanja (tudi izven državnega kurikuluma) imajo temeljno človekovo pravico do izobrazbe. Pa tudi do nediskriminacije in pravičnosti… se razume.

Zaostrovanje zakonodaje bi bilo nedopustno - že tako je nujno razbremeniti učence v šolah; učence, ki se izobražujejo na domu; učence, ki niso vpisani v šolo ali je ne obiskujejo

Nujno bi bilo vreči polovico balastne vsebine iz učnih načrtov, nujno bi bilo smiselno urediti zakonodajo, da izobraževanje na domu ni zunanje izvajanje šolskega kurikuluma, da se lahko način izobrazbe določa in o njem odloča izven državnega kurikuluma (za izobraževanje na domu v okviru šole, in tudi za izobraževanje na domu, če se učenca sploh ne vpiše v šolo), pač to bi bilo glede na to, - da osnovna šola ne zagotavlja nobenega uspeha kasneje v življenju - smiselno. Pa tudi glede na mednarodne pogodbe. Seveda pa v teh časih verjetno popolnoma nezamisljivo za državne organe.

Namesto da bi pri izobraževanju na domu primarno MIV razjasnil predstavljene dileme, ali da bi aktualni ZOsn omogočal (kar odločevalcem bilo predlagano tekom sprejemanja aktualnega ZOsn), da na ustnih delih izpitov, da lahko starši sodelujejo v vlogih tihih opazovalcev za namenom, da se izogne morebitnim dilemam glede potencialne pristranskosti ali nepravičnosti ocenjevanja.

Nameto tega, je v “igri” nov morda bi lahko rekli drakonski predlog za spremembe ZOsn, po katerem bi kar ravnatelji mimo CSD-jev izkjučevali učence, ali celo da bi ravnatelji, isto mimo CSD, kar po lastni volji namestili učence v “vzgojne programe za socializacijo,” pa tudi šola bi staršem naložila določene obveznosti, in pa na daljavo bi šolali učence, za katere bi tako ali drugače zaključili, da motijo pouk. Kot je videti dejansko celo vlada ne podpira takšnega predloga, in v tem mnenju vlade je zaslediti sklicevanje na mednarodne konvencije pri obrazložitvi zakaj, da takšen predlog ni ustrezen. Vendar spet, na seji 25. 9. 2024, je slišati podobne argumente, s tem da se namesto mednarodnih konvencij kot je videti zgodi zamenjava in pravno moč mednarodnih konvencij, nadomesti ideologija, da ker naj bi bilo šolanje v šoli obvezno, da zato ni mogoče začasno ali dokončno izključiti učencev iz šole. V bistvu pa jih po laičnem mnenju avtorice tega članka ni mogoče izključiti zato, ker po mednarodnih konvencijah velja pravica do izobrazbe in ne zato, ker bi po mednarodnih konvencijah veljalo, da bi bilo šolanje v šoli obvezno.

Naši zakonodajlci so pikolovski, zato je treba še povedati, da v primeru, ko se problematičen/čna učenec/učenka izobražuje v šoli, pa po neki birokratski krivulji dejansko velja, da se takšnega učenca/učenko v primeru problematičnosti ne more izključiti iz šole, ker zaradi predhodnjega izobraževanja v šoli, je potem šolanje v šoli obvezno. Pač v takšnem primeru se naredi odvod od mednarodnih konvencij in interpretacija šolanja v šoli nekako zdrži ni pa to holistična informacija. V tem smislu, ponovno laično mnenje avtorice tega članka.

Izgleda pa da je nekje v “orbiti” še ena vložitev nekega drugega predloga za spremembe ZOsn, namreč tudi stranka Nova Slovenija – Krščanski demokrati (NSi) ima neke predloge, ki spominjajo na drakonske predloge za spremembo več zakonov - pravzaprav spremenili bi paket več zakonov, med njimi tudi ZOsn. Ni še jasno kje ta njihov predlog za spremembe ZOsn, dejansko je, da bi ga lahko prebrali.

NSi v paketu predlaganih sprememb želi preminjati zakonodajo povezano: “z romskimi vprašanji /…/. Med njimi predloge novel zakonov o osnovni šoli, o urejanju trga dela in o socialnovarstvenih prejemkih ter predlog dopolnitev zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih.” Vir: RTV.

Tukaj je ponovno značilno nejasno govorjenje o različnih skupinah. Denimo zgroženo ter goreče pozivanje, k ureditvi romske problematike ter domnevno potrebne zakonodajne spremembe, da bi po mnenju predlagateljev Romi prepoznali tudi dolžnosti, kaj hitro lahko v resnici pomeni sankcioniranje ter omejevanje tudi ostalih lastnih državljanov. Recimo na področju socialnih transferjev, namreč NSi bi po šestih mesecih na Zavodu za zaposlovanje brezposelne ljudi pošiljala kar na dve izobrazbeni stopnji nižje delovno mesto. In podobno.

Ni čas za »hecanje« sploh sedaj ko gre za vrsto totalitarnih predlog v parlamentu. Ko je javnost pomanjkljivo in prepozno obveščena, ko je na delu podobna propaganda, in ko so vložki pri »igri« nenormalno visoki. Načeloma vedno, ko oblastniki izpostavljajo katerokoli manjšino, katera je problematična ali pa z njo ravnajo tako, da postaja problematična, vedno želijo v zakulisju sprejeti zakonodajo, katera bi bila v primeru sprejetja uperjena tudi proti vsem drugih izven izpostavljene manjšine.

Spomnimo se, kako so pred sprejetjem aktualnega ZOsn tako rekoč stigmatizirali izobraževanje na domu, zavzeto človek bi si mislil da so dosedaj uredili tudi “ostale” probleme šole, ne seveda niso. Okupirali so percepijo na “nesocialne” učence, ki se šolajo na domu in obenem pozornost speljali stran od drugih obremenitev, ki so jih dali v zakon o osnovni šoli, pod krinko govorance, da je poterebno (osnovno) šolo razbremeniti. Kar bo še slabše za šole, ampak nekako so bili prepričani, da se bodo stvari uredile, ko se bo s šolo “izenačilo” izobraževanje na domu in ta “izenačitev” je problematizirana v tem članku. In naj razume, kdor dojame - kako s stigmatizacijo “drugega” (neke manjšine) oblastniki uspejo javnost prepričati v zakonodajo, ki se kasneje lahko obrne izven manjšin, tudi proti vsem drugim. To je standardni princip, za katerega je upanje da tokrat ne bo deloval.

V kolikor državni aparati nimajo ali izgubijo monopol nad šolo je morda možnost, da bodo sploh naslednje generacije tako politično pismene, da se ne bodo tako enostavno dale prepričati v smotrnost stigmatizacije “drugega.”

Ja, v bistvu bi se ta esej lahko imenoval tudi “Argumenti proti šoli in politična pismenost”.

Deli:

Facebook, X (Twitter), VKontakte, Telegram, Discord, Minds...

Za premnoge informacije pri pisanju članka na vsebinski in pravni ravni gre zahvala k Lada Center in dugim delujočim na tem področju.

 Foto: Unsplash

Preberi tudi: