Ni PCT - ni službe? Je pravi odraz prekarnega dela ravno nesigurnost?

Mnogo definicij prekarstva obstaja; nekateri pod prekarno delo uvrščajo delo na primer preko avtorskih pogodb, študentskih napotnic, agencij itd; drugi na primer tudi samozaposlene in delo preko pogodb za določen čas, in zato še je toliko bolj nemogoče dokončno zajeti to kompleksno skupino, ki obstaja na obrobju vseh delovnih sfer, od intelektualne do delavske.

Da se ne bi izgubili v labirintu natančnega opredeljevanja, kaj če bi prekarstvo raje opredelili, predvsem kot nesigurno delo ali zaposlitev oz. slabo plačano, ponižujoče in nemalokrat sistemsko izjemno otežkočeno, bi dejansko dobili ogromno skupino. Morda bi lahko celo nadaljevali, da se teh skupini dandanes preko faktorja nesigurnosti nekako približujejo tudi na primer, ko ljudje delajo pod grožnjami izgube službe, ali pa so jo že izgubili, zaradi nasprotovanja kovid ukrepom, neupoštevanja PCT-pogoja, itd.

Namesto, da bi imeli posluh za dostojno delo, se iz politične prižnice spodbuja in v okviru gospodarstva želi predvsem “poceni delovno silo”, medtem ko ne vedo, kaj bi z domačim znanjem, inteligenco ter pridnimi rokami. S spominom na v bistvu velikokrat ne-možnosti začeti kaj svojega v tujino?

‘Čav-bav in ostani zdrav. Fabr’ke smo vse prodal’, da pohlepneži smo se okrepčal’. Krivda tvoja ni, a zate v domovini dela ni, zato pot pod noge. Se mudi. Kljub temu, svoj dom nosi v srcu le, in ko uspeš, hitro vrni se.’

Prekarstvo dejansko in v praksi lahko z žegnom sistema sproducira še nižje prihode, kot je najmanjši znesek v odnosu do razlike do minimalne plače. Ne sicer vsem in tudi o tem bo še govora.

Kako opredeliti nekaj, kar ima številne medsebojno prepletene definicije? Nekaj posameznikov, morda zlizanih s sitemskimi direktivami, morda lahko celo dobro služi pod t.i. prekarstvom, a večina v istem sistemu bolj verjetno životari. Gre za sistemski princip razvrednotenja slehernega dela, določenega dela prebivalstva, tj. prekarcev? V nasprotju s preteklimi stoletji, je zaradi številčno višje stopnje formalne izobrazbe, na sprevržen način morda logično, da se v imenu dobička sistematično krči maneverski prostor velikemu delu delujočih na kateremkoli področju, ne pa vsem, slednje iz razloga, da tak izčrpavajoč sistem še naprej funkcionira.

Časom primerno paradoksalno drži oboje naenkrat. Nujno je potrebno oklestiti sredstva, ki se dajejo z namenom političnega nadzora in nujno je podpreti segmente, ki jih prejemajo.

Obvezen bi bil interdisciplinarni pristop, ker je ta sistemski problem zasidran vsepovsod. Gre v bistvu za izjemno razvrednotenje vsega dela (pod domeno prekariata) in dokler smo konceptualno znotraj posamezne panoge, je vprašanje, če ne govorimo zgolj o kozmetičnih spremembah. Kajti na drugi strani imamo izjemno koncentracijo kapitala pod korporacijami ali tudi velekapitalisti, kateri majhne delčke tega kapitala delijo piramidalno in usmerjeno po “nagrajevalnem” principu. In bolj kot je govora o enem delu (čeprav je to tudi seveda smotrno), manj vidimo celotno sliko.

Kot da v korporativni družbi ni pomembno, kaj kdo dela, temveč, ali je določena oseba “prava” za določeno - predvsem sistemsko določeno delo - zato, da ta oseba potem lahko določa drugim točno kaj in kako lahko kaj delajo.

Od tistih kateri niso “plave krvi” je vrednost dela (kakršnegakoli) - vedno in ne glede na kvaliteto - zelo na družbenem robu. Obenem je veliko vprašanje, če je še kje takšno razvrednotenje kot na področju intelektualnega dela, z vejami v kulturi, medijih itd.. Vsaj tistega “nepožegnanega” s strani sistema - tam še za kruh ni, kaj šele za marmelado. Sistemski pogoji in intelektualno delo sta lahko dva nasprotujoča, če ne že izključujoča se, polja. Paradoksalno pa brez intelektualne perspektive ne bi niti mogli, ali bi pa zelo težko definirali prekarni kavelj 22. Začarano od prekarskega obupa do zatisnjenih ušes družbe in nazaj. In še en krog v neskončnost.

Poglejmo si določene, morda bi lahko rekli zakonitosti, prekarskega dela, in sicer iz družbene, politične in ekonomske perspektive.

Iz družbene perspektive

Je ta družba v tridesetih letih od osamosvojitve kdaj zares odločno stopila skupaj tudi kadar se ni šlo za “lastni ceh”? Ali zdravniki z n-kratnikom minimalne plače dejansko enakopravno gledajo na svoje, mnogokrat, finančno veliko manj situirane, če ne v določenih primerih nemočne paciente? Kdo lahko opeva “lepote” izključno prostovoljnega dela? Ali bi morali izumiti nove poklice? Mora dobro delo po definiciji “pasti z neba”, ali je samoumnevno, da se plača zgolj na primer današnje politike, ki delujejo v smer digitalnega zasužnjevanja?

Ne da ni dobrih ljudi, ali da bi bili vsi zdravniki slabi, ali da naj nihče ne bi naredil ničesar zastonj. A delo je nemalokrat izključno sistemsko vrednoteno. Če zdravnik ali pravnik naredita kakšno delo brezplačno je to ekstra in poleg osnovnih prihodkov. Če pa intelektualec, umetnik ali kulturnik itd. naredi kakšno delo brezplačno, pa je precej mogoče, da to naredi ob pomanjkanju osnovnih prihodkov. Primarno zaradi vrednotenja sistema, ki intelektualcem, kultunikom, umetnikom načeloma ne priznava denimo, pojdimo visoko, sto-evrov postavke za uro. Postavke so bistveno nižje, a nikjer ni dokazano, da kak klasičen napisan tekst, morda kdaj ni bolj v pomoč kot posvet pri nezainteresiranem zdravniku. Postavka za intelektualno delo je pri veliki večini bistveno in sramotno nižja, a to ne pomeni, da je tovrstno znanje neuporabno. Še kako se ga uporablja, da ne rečemo zlorablja pri marsičem. (Recimo da avtorica članka to dobro poznam, vendar tuhtam, kako bi, že za to kar je sedaj; na primer s tem člankom odprtega ali razloženega; zaračunala, kaj šele za morebitni poglobljen in razložen uvid. Ker to ni delo 5-tih minut in dejansko…)

Tukaj bi prišla na vrsto “čudežna prekarska” statistika in različne definicije, a to bo proti zaključku. Suhoparna analiza lahko počaka, sedaj pa še nekaj drugih aspektov.

Pravi politični pristop do prekarstva - in zakaj bi politiko to moralo zanimati

Dosedanja politika ni naredila nič kaj dosti na tem področju in verjetno bodo šele alternative struje tiste, ki bodo sprožile spremembe. Zatorej v nadaljevanju bolj kot ne izključno o alternativnih skupinah in njihovem odnosu do prekarstva. Morda pa so med njimi tudi takšni, ki spoštujejo delo drugih (četudi morda niso ‘njihovi’) ter željo po kreativnosti in jim je kristalno jasno, da ne gre kar zatolčt ljudi z birokracijo in neživljenskimi pogoji. Morda.

Marsikje se zatakne pri postavljanju mostov. Ponižujoč, in še bolj ignorantski bi bil vsak pristop, v smislu “najprej sprejmi mojo ideologijo, potem se pa lotimo problema”. Sploh ni nujno, da tovrstnega pristopa ni. Tudi, vsaj dosedajšna, nezmožnost povezovanja med različnimi alternativnimi skupinami oz. voditelji, je nek ego-kazalec.

Prava politika, ki lahko na produktiven način pristopi k tudi tem našem vprašanju prekarnosti, je tista, ki gradi na najnižjem skupnem imenovalcu. Ker ne pogojuje, ker v tem primeru podjarmljanje oz. pogojevanje političnega zastopstva z sprejemom specifičnih političnih barv ni modus operandi, ampak se gre za težnjo resnično delovati za interese ljudstva.

Vsak si za pošteno delo, intelektualno in vsako drugo, zasluži dostojno plačilo. Ne kontra; da bi na primer moral klecniti pred pogojevanji z na primer ‘da bi bil drugačen, duhovno zrelejši, takšne ali drugačne politične barve, itd.’, torej, da bi s tem ustrezal polju željenega katerekoli skupine. Ker potem bi pa “z duhovno rastjo po naravni poti odprl vrata” zasluženega plačila. To bi bila pravljica, katera bi več povedala o tistih, ki ji verjamejo, kot pa o čemurkoli drugem.

Nič ni narobe z duhovno rastjo. A družba nima niti duhovnega, niti legitimnega, niti legalnega opravičila za obžalovanje vredno sistematično ignoriranje odrekanja dostojnega plačila po principu prekarnih “pravil igre”. To je krivica, pa če bi se dogajala enemu človeku, ne pa neprekinjeni množici ljudi.

Vse skupaj so manipulacije, ki so izjemno globoko vpete v vse pore slovenske družbe, in jasno, da bi to družbo nekateri (s temi in zaradi teh manipulacij) še vedno želeli povezovati s hlapčevstvom. Delo je tisto, ki si zasluži plačilo, ne pa kdo kot osebnost in to celo vrednoteno po načeloma sprevrženih principih socialnih omrežij lahko dela za plačilo.

Nismo daleč principu srednjega veka in plačevanju za opravljanje določenih delovnih mest. Razlogi za opravičevanje prekarnosti so v bistvu izključno politični, pri čemer so seveda ključni kreatorji takšnega sistema v celoti, ali pa vsaj veliko bolj odgovorni za to situacijo, ter tudi za ustvarjanje razmer, v katerih premnogi delodajalci težko koga zaposlijo, tj. plačajo itd. Sesuvali in prodajali so domača podjetja, marsikaj so birokratsko otežili, uničevali mali posel, dopuščali in ‘spodbujali’ propad malih in velikih kmetovalcev. Itd. Itd. Birokratizacija do onemoglosti, in to v imenu? In zakaj? Da bomo sedaj ob prihajajoči prehranski krizi lahko 20% samooskrbni? Kretensko.

Računica je, da prekariat nikoli ne bo imel dovolj časa, da bi seštel 1+1 in posledično postavil drugačna pravila. Da bi lahko izkoriščevalci sami postavljali piramide, ali karkoli.

Vprašanje, če bi še kdaj v naslednjih stotih letih katera koli alternativna smer opevala “lepote” izključno (požrtvovalno) prostovoljega dela, v kolikor bi imeli vse relevantne podatke.

Zamolčano je, da se s politiko lahko ukvarjajo tisti, ki se lahko. Katerim ostane nekaj več časa za razmišljanje, debatiranje, sestankovanje, organiziranje ter razvijanje programa, oz. idej. (Mimogrede, to je še eno izmed premnogih dejstev, zakaj se mora politika graditi na najnižjem imenovalcu. Pač ne gre mnogim; ki se iz bolj ali manj razumljivih razlogov ne utegnejo ukvarjati s politiko; vsiliti še kakšno specifično ideologijo.) V tej državi imamo skupni slovenski jezik in Ustavo, kot najvišji akt.* Vse drugo je stvar dogovora, nikakor pa ne more biti stvar pogojevanja.

Politiki, ki sledijo ključnim idejam, pa nima veze, ali so v nestrankarski formaciji, ali v kateri izmed novo-nastalih strank, so tisti, kateri lahko s pomočjo oz. sodelovanjem ljudstva spremenijo temelje sistema. Politične stranke same po sebi niso slabe (čeprav je treba na tem področju marsikaj spremeniti), ampak je odvisno kdo jih vodi. Pravno-formalna organizacija ljudstva, s pravimi ljudmi na čelu je lahko samo plus, ker je bolj odporna na potencialne infiltracije. Prilika o tistem, ko je bilo ‘originalno ljudstvo’ in je postalo močno in so potem postali ‘ljudstvo’, tudi tisti, ki prej ravno niso izkazovali težnje po ljudskem elementu v politiki, nakar je ‘originalno ljudstvo’ postalo močna stranka.

Ideje so ključne in v Sloveniji, sploh na podlago poltične farse zadnjih treh desetletij, nam ne preostane drugega kot postaviti nove in trdne temelje. Tisočletne. In skupaj, povezano - a na iskrenih temeljih - in s sodelovanjem, nam lahko uspe. A predvsem tudi z upoštevanjem grajenja na najnižjem skupnem imenovalcu.

Ob vseh nad-absurdnostih današnih, koronskih, časov, je morda še nad-najbolj-absurdno dejstvo, da se alternativne sile ne povežejo, kot male in ločene četice oblegajo skoraj že odkrito tehnokratsko in transhumanistično “trdnjavo Evropo”.

Pri ponavljanju umanjkanja javnih soočenj in poudarjanju pomena sodelovanja ne gre za siljenje v sodelovanje. Lahko bi pa prišlo do odgovora, če in kdo se pod kakšnimi pogoji želi povezovati, in če in kdo zavira povezovanje.

V imenu ljudi bi sicer skorajda moralo priti do nekakšnega povezovanja in sodelovanja. Nenavsezadnje je tudi v pogovoru našimi največjimi in s strani javnosti priznanimi modrimi misleci bila omenjena velika smotrnost “povezovanja vseh alternativih sil" (op. link je žal le do obvestila o odstanitvi videoposnetka zaradi “kršenja Youtubovih smernic za skupnost”, gre se za pogovor “Odprt dialog, WHO - Prihodnja vlada, ki bo vodila svet”, kjer je tovrstno povezovanje posebej omenil dr. Tomaž Mastnak.)

Kakorkoli obračamo, v družbi kjer domnevno cenimo in spoštujemo ter upoštevamo modrost, v praksi tovrstno delovanje ni nujno samoumnevno?

Ekonomska plat spreminjanja družbenih razmerij

V družbi, ker je kapital skoncentriran v rokah korporativnih kapitalistov, večina nima pogojev za karkoli, oz. jih ima samo v teoriji - je v splošnem nemogoče spremeniti družbena razmerja. Tisti, ki imajo, imajo lahko samo še več, in tisti, ki nimajo, ne morejo nikoli imeti niti več. Razlike so, roko na srce, brutalne. Od javnega sektorja naprej, da ne omenjamo prekarcev.

Sistem ni niti malo prilagojen na posameznika. Velja neka postavka za prispevke državi, denimo pri s.p-jih, ne glede na delo, ali obseg, dela, ki ga posameznik (realno lahko) opravi.

Dejstvo pa je, da denimo lokal na primer z odličnimi čaji lahko odlično deluje v centru kakšnega mesta, medtem, ko imamo v bolj ruralnih krajih lahko s takšno dejavnostjo morda težje izkušnje, ker je manj zainteresiranih strank. Včasih prav pride lastništvo poslovnega prostora, drugič so najemnine (pre)visoke. Ponekod je za določeno robo dober trg s kupno močjo in obratno, nekje ga ni. Prav tako se načeloma bolje trži kakšne tehnične zadeve, kot intelektualne ideje (razen tistih, uslužnih sistemu seveda). Serija, z delom pridobljenih, ali v visoko razslojeni družbi tudi ‘srečnih’, ‘družinskih’.. detaljov se pač lahko poveže, ali pridruži osnovnemu znanju ter morebitni prodornosti posameznika, in to potem naredi razliko pri “uspešnosti” v poslovnem svetu.

Ali bi se morali odpovedati svojim željam, ambicijam ter navsezadnje tudi talentom, zato ker so ponekod večje ovire in je ponekod težje razviti kakšne ideje?

Današnji sistem je usmerjen v sivi, brezkompromisni, da. Vendar bi bilo opolnomočenje in dejansko tudi preporod ljudstva ter kulture na polju z ne. Dokler je da, do takrat ostajajo skoraj nepremostljivi prepadi med razredi. Eni v ‘poslovnem svetu’, in drugi na ‘trgu dela’ in recimo - samo eden od teh dveh asociira na kolonialno prakso pridobivanja “delovne sile” iz srednjega veka. Filozofijo in podobne smeri se lahko na primer študira s svojim fletom v centru Ljubljane in vsem nasploh. Ali pa s preštevanjem evrov po dragih, a lahko tudi bornih, najemniških sobah. Saj nima veze, kasneje so prav enake možnosti za pridobitev službe? Smešno, čeprav predvsem žalostno.

Ni samo izjemno razslojevanje. Z vsemi dodatki in bonusi, in socialnimi plusi lahko zaključimo, da tudi socialni kapital raste premosorazmerno z višino plače. Posamezniki z n-kratnikom povprečne plače tako ali drugače obvladujejo dobesedno vse, ali pa izvršujejo po nareku Bruslja, WHO, WEF, dobesedno vse. Birokratska latovščina, brezobzirno uveljavljanje agend, kot je recimo agenda2030, vprašljivo delovanje sodišč... “Cepite se.”

Vse je usmerjeno k transhumanistični in seveda tudi hermetično zaprti družbi; kjer nobena svobodna ideja ne bi več ugledala sonca, v kolikor se vzpostavi.

Potem so tukaj še banke, ki morda še najbolj vplivajo na potencial spreminjanja družbenih razmerij. Ampak jih večina ne, vsaj ne v takšno smer, kot bi nas večina želela. Z isto tarifo, za velika podjetja in male podjetnike banke načeloma vse skrbijo, da se družbena razmerja ne morejo spremeniti. V takšnih pogojih si marsikdo ne upa stopiti na podjetniško pot, posebej na področjih, ki niso “tržno naravnana”. Da bi dal denimo polovico letnega zaslužka banki?

Problem je tudi, ker narod ni nikoli zares stopil skupaj, izven interesov lastnih delovnih cehov. Ampak tukaj se šele učimo, smo le “mlada demokracija”.

 “In naj junak dokaže intelektualno delo v Butalah”

Še toliko kompleksneje je “dokazati” intelektualno delo v tako razdeljeni in skregani družbi, za katero se včasih zdi, da je največji “uspeh” sprenevedanje ob očitnih družbenih paradoksih. Če že delo, na stvarnem polju, ni več cenjeno. Kakšno vlogo imajo ideje in podobno v takšni družbi?

Ideje s strani sistema so postavile kovidski režim. In “na virus odporne” ideje padajo z neba? Pogosto?

Neskončno je razlogov za upravičeno in intelektualno kritiko oblasti, različne ‘gor vzete’ cehe in zapovrh včasih še slepo ljudstvo. Ampak kdo bi želel pri tovrstnem početju videti kakšen smisel in to tudi plačati?

S strani sistema imamo bolj ali manj definirano kaj je oz. naj bi bilo intelektualno delo. Željene okvire nam sporoča oblast, mediji ter univerze. Slednji naj bi bili po definiciji sicer avtonomni, ampak v to lahko seveda vsaj dvomimo. Kaj pa je izven natančnih definicij in točno določenih dovoljenih uvidov?

Recimo, če omenim osebno noto na področju medijev. Iz lastnega primera lahko povem, da je za vodenje precej branega in dejansko originalnega bloga (opozarjanje na onesnaževanje, Siliko (ta drugi link je na prispevek na RTV), shranjevanje kaplje krvi novorojencev na UKC… itd.) na katerem se je odprlo veliko relevantnih družbenih tem, s strani bralcev prišlo cirka 500e na letni ravni. Je pa to edina možnost financiranja tovrstnih raziskovanj, ker sistemsko pač ni podprto.

Skratka, ob veselju in hvaležnosti, da se kdo vendarle spomni na kak evro za podporo, sem nemalokrat bila togotna, ker bi pri kakšnem mediju lahko dobila plačo in tako naprej. Seveda pa nisem in nikoli nisem bila v kategoriji »poslušnega« kadra…

Sčasoma se človek naveliča dajati in dajati… še posebej, če si zunaj sistema in so presežki, da si sploh opažen, itd. - je še huje, kot da bi človek žongliral na cesti (se opravičujem in z vsem spoštovanjem do žongliranja na ulici, samo primerjava). Pa če daš nova izhodišča, nove zgodbe, nikoli ni dovolj in nikoli nisi dovolj prijazen (zato se z enim in drugim niti ne trudim več). Pametni ljudje pa znajo komentirati, da “ni novinarjev”…  No, saj ni čudno. Po svoje razumem novinarje množičnih medijev. Sama pa nimam več novinarskih ambicij in nič me ne more pripraviti, da bi jih ponovno imela. Drugim dogodivščinam naproti, juhej.

Omenila sem svojo zgodbo, da bi pojasnila problem. Ne da bi si domišljala kakšno posebno genialnost, ali ne vem kaj. So pa marsikateri strukturni dejavniki v prekarstvu, ki delujejo v smeri, da nihče ni nikoli dovolj dober, da bi slučajno lahko kaj zaslužil. In to na intelektualnem, umetniškem in kulturnem področju in nekako vsaj od Cukarne naprej. Ali morajo intelektualno in umetniško navdahnjene duše ful trpeti, da bi “bolje ustvarjali”? Kaj pa če je to narobe iz neskončno mnogo razlogov, in predvsem tudi iz vidika vrednotenja dela?

NVO

Seveda bi lahko ustanovili nevladno organizacijo za reševanje kakšnega aspekta prekarnosti. Ampak ni tako enostavno. (Kritika NVO-jev na splošno, kasneje omenjam nevladno org. Gibanje za dostojno delo in socialno družbo, in kritika torej ne leti na njih konkretno.)

NVO so, kot je videti, načeloma financirani v kontekstu željenega – ker pač po drugi strani vemo, da nevladnih sredstev pač ne bi bilo ravno lahko pridobiti (razpisni pogoji in tako) za sicer čisto razumljive zadeve, kot je na primer dvigovanje zavesti o človekovih pravicah - denimo posebej o svobodi odločanja o cepljenju, ali o prostovoljnem pristanku na vse medicinske posege. Tabu. In še zdaleč ne edini.

Človek bi pomisli, da NVO velikokrat na nek način zasedajo prostor in onemogočajo, da bi se začele določene bolj poglobljene razprave. Denimo ubraniti vodo, ok lahko; ampak ne pa denimo akcije za brisanje 3.a člena in spremembo 90. člena Ustave, kar bi nam dejansko vrnilo suverenost in možnost odločanja, pa pač ne - ni časa, ali karkoli. Torej v tem smislu.

Kaj je torej sploh prekarno delo?

Čudežna statistika - ni enotne definicije in niso vsi podatki dostopni.

Prekarstvo v splošnem, ali kar po definiciji ne pomeni varnost, obenem lahko sumimo, da gre za prikladno orodje korporativnega kapitalizma, in sicer za statistične čira-čara, da vse izgleda čimbolj idealno. Da ne bi bilo preveč enostavno loviti izmuzljivo statistiko, imamo še zelo različne opredelitve prekarstva. Na primer, pri izraženi števičnosti skupine je razlike za preko oz. za vsaj 150 tisoč posameznikov med opredelitvama prekarnega dela s strani SURS-a ter s strani Gibanja za dostojno delo in socialno družbo. Citiran del s strani gibanja nam razkrije zakaj je tolikšna razlika:

»V Gibanju ocenjujemo, da je na slovenskem trgu delovne sile nekje med 200.000 in 250.000 prekarnih delavk in delavcev.

Leta 2020 je bil na SURS-u objavljen članek Razmere na trgu dela v 2. četrtletju 2020 slabše, stopnja anketne brezposelnosti 5,2-odstotna. V njem so glede števila prekarnih delavcev zapisali:

“Prekarnih delavcev je bilo  v 2. četrtletju 2020 v Sloveniji 39.000 in so predstavljali 4,1 % vseh delovno aktivnih. Delež prekarnih delavcev se je od 2. četrtletja 2019 zmanjšal za 1,5 %. Med prekarne oblike dela štejemo študentsko delo, agencijsko delo, neprostovoljno zaposlitev s krajšim delovnim časom ter samozaposlene, ki ne zaposlujejo in delajo pretežno za eno stranko.”

SURS-ovi metodološki viri so seveda precej bolj natančni od naših – v tem primeru gre za anketo Aktivno in neaktivno prebivalstvo – vendar se naša metodologija od njihove razlikuje predvsem v tem, da sami med prekarne oblike dela štejemo tudi delo za določen čas in samozaposlene, ki delajo za več naročnikov, v kolikor nimajo monopolnega položaja na trgu.«

VIR: https://socialna-druzba.si/prekarno-delo/

Evidentno SURS dela za določen čas ne šteje pod prekarstvo, Gibanje za dostojno delo in socialno družbo, pa ga. Ni težko razumeti osnovno misel gibanja, da je na primer posameznik s pogodbo za dva meseca v osnovi subvenionirane zaposlitve v prekarnem delovnem razmerju. Ampak v času še trajajoče zaposlitve, se tovrstni primer lahko statistično beleži kot klasična zaposlenost? Trik zna biti v tem, da se pogodba za določen čas beleži kot “zaposlenost“ in ne kot “druga oblika dela”, ampak bi v resnici verjetno bolj sovpadala s slednjo kategorijo. Na SURS-ovem portalu izgleda, da ni možnosti preveriti na primer, koliko od zaposlenih ima pogodbo za nedoločen čas. Vendar bi bil to ključen podatek, še posebej če predvidevamo, da prekarni delavci cirkulirajo med različnimi kategorijami in se te številke enkrat uporabi tako drugič drugače, odvisno od cilja korporativne statistike.

Ne bi bilo presenečenje, če bi bila skupina prekarnih delavcev istočasno vsaj oboje, če ne vse troje: med števično zaposlenimi, kadar državno-korporacijske številke žele izkazovati visoko zaposlenost v splošnem (če se pogodbe za določen čas brez opombe prišteje sem); podplačano zaposlen, a pritoži se lahko sončni upravi, posebej kadar se na prekarstvo gleda v ozkem smislu ter se sistemsko ne ureja nujnih stvari; ter tudi oz. pošteno ali nepošteno odpuščen, dolgotrajno nezaposlen ali večno čakajoč na (novo) začasno delo (v vseh primerih je vedno mogoče delo na primer na avtorsko pogodbo, kar pa je tudi po ozki definiciji prekarno delo).

Obenem imamo še definicijo:

“Delovno aktivno prebivalstvo so osebe, ki so v referenčnem tednu opravile vsaj eno uro dela za plačilo, dobiček ali za družinsko blaginjo, vključno s pomagajočimi družinskimi člani.” Vir: SURS

K delovni aktivnosti se šteje in sledi vsaki opravljena delovna ura, po drugi pa izgleda, da je več-dimenzionalna uganka, kakšen je status delovnih pogodb v kategoriji zaposleni, posebej glede dela za določen čas? In ni treba, da bi o tem, kdo je dandanes sploh še srečkovič s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izgleda, kot da se prekarstvo eni strani izgublja med statistiko, po drugi strani pa da se te ‘ponikalne prekerske številke’ še dodatno uporablja po principih statistične magije, za ‘peglanje’ zaposlitvenih oz. ne-zaposlitvenih prikazov.

Realnost priča o težko določljvi, a na prvi pogled, neskončni množici delujoči pod prekarnimi pogoji, brez malice, brez dodatkov, mestoma tudi brez plačila prispevkov s strani delodajalca, itd. itd. Odvisno od tipa in trajanja pogodb. S premnogimi razlikami, sivo in korporativno.

Statistika pa samo lepo kaže rekordno zaposlenost in da vse je “tako lepo” ter da “vlada dela dobro” in slednja denimo ponudi čudovito karierno priložnost za PCT kontrolorja.

Pojdimo nekoliko nazaj

Kaj pa če je prekarstvo ključni princip za vzdrževanje družbene neenakosti? Brez prekarskega dela bi morda bilo nemogoče vzdrževati vedno večje razlike med družbenimi razredi tako v zasebnem, kot definitivno v javnem sektorju?

Morda nekoliko prehitro sklepanje. Vrnimo se še en korak nazaj.

Prekarno delo bi lahko opredeliti tudi in predvsem kot dolgoročno nesigurno, lahko tudi občasno, načeloma slabo plačano delo in/ali z nezanesljivim prihodkom, ali tudi povsem izkoriščajoče. Drugače rečeno, korporativno suženjstvo.

Morda je bistvo tudi, da je potrebno misliti spremembe definicija dela, v smer sigurnega dela, četudi ne bo pod pogodbo za nedoločen čas - ta pomislek, bi za vsak primer dodala zraven.

Zaustavimo vlak v enoumje

Več možnosti je, da se družba spreminja, če so v družbo vtkane realne možnosti za spreminjanje družbenih razmerij. Prevelike razlike med družbenimi razredi so ponižujoče in brutalne.

Je mogoče, da 80% služečih kruha nimajo pogodbe za nedoločen čas, ali nimajo realne pozitivne slike, kako bo z njihovim poslom, čez mesec ali dva?

Delu je treba povrniti vrednost. Razmišljati tudi o državni valuti, magari tudi lokalni, prav tako o samooskrbi. Noben globalistični UTD ne bi bil niti v javni debati, če bi težili k vrednotenju vsakega dela tudi v smislu dostojnega plačila.

Svoboda

Osvobodimo se breobzirnih pogojev izčrpavajočega “trga dela”. Namesto diktature transhumanističnega neokonskega korporativnega kapitalizma - zakaj ne bi delali tudi kaj, kar nam bo blizu, kar nas navihuje, veseli. Ali je zadovoljstovo ob delu greh? Glede na sedanjo politiko morda res. Ampak smisel in bistvo dela ni v tlačenju, s'il vu plaît. Nismo in ne bomo hlapci, zmoremo svobodno tudi mi.

Razumevanje prekerstva je dejansko ključ, tudi da pogledamo “izza plankov” lastnih interesnih sfer in povezani na najnižjem skupnem imenovalcu lahko postavimo:

Dobre.

Svobodne.

Močne.

Spoštljive.

Poštene.

Razumne.

Kulturne.

Nove.

Temelje.

*Višje od Ustave, ki je temeljna družbena pogodba, ne gre. Bi bilo pa smiselno, da jo sploh potrdimo in nujno prej mestoma spremenimo (vsaj na primer črtamo 3.a člen, ki nam jemlje suverenost, spremenimo 90. člen, ki nam v veliki meri onemogoča referendume), ampak na podlagi širokega družbenega konsenza.

Foto naslovnice: Shutterstock

Nadaljuj z branjem, na primer: