Korporativno industrijo podprto s kapitalom nam propagandno predstavljajo kot vrhunski razvoj in to ne glede na številne, v praksi načeloma neprijetne, podrobnosti: od (ne)varovanja okolja preko (ne)delujočega inšpekcijskega nadzora do (ne)ustrezne zakonske regulacije. Delovanje podjetja Siliko; ki ga vodi Janez Koprivec in ki se ukvarja s proizvodnjo gume; je šolski primer potencialnih kršitev na eni strani in izmuzljive zakonodaje na drugi strani: ko vaščani, na podlagi določenih in tudi dokumentiranih opažanj, sumijo na kršenje okoljevarstvene zakonodaje s strani podjetja, vendar je pot do resnično transparentne preverbe na nivoju birokratskega labirinta, oz. začaranega kroga - natančneje opisanega tukaj.

V sedanjem času obstaja še nov sum in sicer, da bi to podjetje morda lahko vršilo pritisk v smeri širitvi obsega proizvodnje v Sevnici. Gre za namero izkoriščenja negotovih časov?

Izsiljevanje za pridobitev dovoljenja za rušenje objekta, ki je podjetju na poti pri zamišljeni širitvi?

Podjetje Siliko sklepa nove in velike posle in lahko previdevamo, da bodo za izvršitev pogodb potrebovali več proizvodnjega prostora, kar tudi sami napovedujejo, v paketu z obljubo odpiranjem novih delovnih mest. Bojda in ponovno po navedbah neimenovanega vira, naj bi imeli v bližini sedanjega podjetja že vkopano eno nadstropje v hrib. Tisto, česar pa nimajo, je dovoljenja za rušenje spomeniško varovanega objekta na območju, kjer se predvidevajo širiti. Vendar (in sploh v teh časih!) - kaj pa če bo v imenu kapitala izvrševan pritisk na odgovorne inštitucije ali posameznike z namenom pridobitja dovoljenja?

Podjetje očitno ni pridobilo dovoljenja za rušenje spomeniško varovanega objekta, a kljub temu je preko medijev zaslediti namigovanja ali morda celo izsiljevanja, skoraj v smislu, češ da bi podjetje “moralo” pridobiti to dovoljenje v imenu predstavljenega kapitala.

Tako denimo avgusta, 2020, pišejo pri mediju Finance, da Siliku na poti stoji spomeniško varstvo: »Siliko bi v Sevnico pripeljal 70 novih delovnih mest na poti mu stoji spomeniško varstvo.«

Je kulturno pomemben objekt (grad) manj pomemben čez pol leta, da marca, 2021, Darko Gorjup, izvršni direktor Silika, istočasno nekoliko kontradiktorno navaja kot da je samo vprašanje časa do pridobitve dovoljenja: »Če bi se lahko širili v naši tovarni v Sevnici, kjer čakamo na dovoljenje za rušitev praznega objekta, ki je pod spomeniškim varstvom, bi še letos tam zaposlili od 80 do sto delavcev.«

Po navedbah neimenovanega vira bi sicer lahko pri ideji novih delovnih mest šlo tudi zgolj ali predvsem za prerazporejanje že obstoječega kadra.

Vprašanje morebitnega širjenja podjetja Siliko v Sevnici nikakor ne sme biti zgolj vprašanje časa. O tem priča že nakazana problematika, ki je bolj podrobno in še širše navedena v nadaljevanju.

Kaj moti vaščane in kakšna naj bi bila v resnici ta delovna mesta?

Vaščani sumijo, da podjetje Siliko s proizvodnjo izdelkov iz gume prekomerno onesnažuje okolje. V praksi včasih zaznavajo sumljiv in smrdeč ter dušeč vonj, ki spominja na smrad po zažgani gumi ali tudi plastiki, in kot pravijo, ta vonj ni konstanten ali neprestano prisoten in pojavlja se ne-periodično oz. po nepredvidjivem časovnem razporedu.

Prav tako vaščani poročajo o prekomernem nalaganju črnih usedlin. Na fotografijah so razvidne te usednine na balkonski ograji, na ploščicah, ob cesti in na pergorli. (Pergola je bila takšna po enem letu, kar je natančneje opisano na tej povezavi.)

Informacije s strani neimenovanega vira so sledeče: črne usedline naj bi bile posledica delovnega procesa v podjetju Siliko; pri podjetju bi v bistvu morali investirati v filtrirno napravo, ampak da jim zaradi finančnih stroškov, to naj ne bi bilo v interesu. Prav tako z iste strani prihaja opozorilo na najverjetneje neprimerne varnostne pogoje pri izvedbi dela in da naj bi v podjetju tudi sistematično vse skupaj prikrivali.

Nenavadno je tudi to, da podjetje z milijonskimi posli in v času delovnega procesa takorekoč konstantnim izpustom v zrak nima urejenega okoljevarstvenega dovoljenja (op. aktualnega statusa se ni preverjalo, podatki izhajajo iz članka iz leta 2019: Siliko - Princ »sežiganja« gume v Sevnici?). DOPOLNITEV z dne 22. 4. 2021: tudi glede na aktualne podatke, podjetje nima okoljevarstvenega dovoljenja za obrat na lokaciji Radna, v Sevnici.

Naj bi bili mesečni prihodki zaposlenih na papirju visoki, vendar številni poznavalci razmer pravijo drugače. V resnici naj bi povprečje dvigovali veliko višji mesečni prihodki oseb na vodilnih položajih podjetja Siliko.

Za preveriti bi bilo tudi koliko domačinov dejansko dela v podjetju Siliko. Ljudski glas pravi, da zelo maloštevilni in tako neposredno pridemo tudi do vprašanja potencialnega spreminjanja demografske podobe pokrajine.

V resnici zelo verjetno, da ni konsenza med krajani za tovrstni razvoj

Preden je pred nami ideja povečanja obsega proizvodnje podjetja Siliko v Sevnici, je predhodno nujno potrebno natančneje preveriti že dosedanje poslovanje podjetja in tudi potencialno neupoštevanja okoljskih standardov. Obenem je smiselno preveriti tudi kvaliteto in pogoje delovnih mest v podjetju.

V letu 2019 je podjetje Siliko zaradi afere razkritja pogodbenih kazni tujim delavcem izstopilo iz Kluba slovenskih podjetnikov, piše MMC RTV. V letu 2020 je javnost bila seznanjena o izigranih agencijskih delavcih, ki so v času koronakrize ostali brez nadomestila za delo in v tem primeru sta podjetje Siliko in agencija za posredovanje delovne sile Kalisa pripisovala odgovornost eden drugemu, piše 24ur.

Na fotografijah so razvidni izpusti iz tovarne Siliko. Za povečavo kliknite na slike.

‘Eno je govoriti o razvoju, drugo je govoriti o razvoju’

V kolikor bi se podjetje Siliko v Sevnici širilo, bi menda lahko tam za 2/3 povečali proizvodnjo. Bi potencialno zelo onesnaževalna industrija lahko posledično za par desetletij zavrla družbeno-kulturni-in splošno poslovni utrip v občini Sevnica?

Tudi če ima podjetje velike posle pri proizvodnji delov za tako imenovano zeleno industrijo v resnici niti ni nujno da je proizvodnja tudi zelena. Vsekakor bi tovrstna industrija morala biti bolj in dejansko transparentno regulirana.

Na tem mestu se je nujno potrebno zaustaviti in premisliti kapital kot alfa in omega element pri nadaljnih odločitvah. Če podjetje Siliko morda že sedaj izigrava obstoječo zakonodajo, bi lahko njihova predvidena širitev lahko pomenila (še večjo?) okoljsko katastrofo! V tem oziru bi lahko omenili tudi nevarnost mogočega nižanja splošnega kulturo-družbenega standarda v občini Sevnica.

Morda Sevnica nima morja, gorà, naravnih vrelcev ali primorske klime, a ima pa druge zgodovinsko, naravne in družbene vrednote. Nad Sevnico bdi pohodniško zelo obiskovan hrib Lisca in mimo teče reka Sava. Ob čudoviti naravi z veliko zelenih površin in gozda ima tudi primerno klimo ter zemljo za pridelovanje hrane in kmetijstvo. Navsezadnje ima tudi sloves v povezavi z nekdanjo prvo ameriški damo, Melanijo Trump.

Verjetno bi si razvoj lahko predstavljali tudi drugače in morda v tem smislu bolj inovativno, samostojno in samoiniciativno. Nekoč so bila v Sevnici velika podjetja, katera načeloma po izgubi večine trga v državah nekdanje Jugoslavije v zmanjšanem obsegu, sicer obratujejo tudi danes Lisca, Jutranka, Kopitarna, Stilles, Implet, Tanin (slednje podjetje sicer menda tudi ni povsem neobremenjajoče za okolje). Zares ni potrebe, da bi zgolj ena vrsta industrije in ta morda z motečim, nezaželjenimi in škodljivimi izpusti zavzela nekakšen monopol in torej z zniževanjem standarda onemogočala alternativo.

Vprašanje razvoja potrebno pretresti celovito in v kontekstu z različnimi mnenji, podatki in drugimi dejavniki. Na primer “Eterična olja težkih kovin” bi delovala kontraproduktivno na toliko nivojih, da jih je težko zaobjeti.

V kolikor v kakšnih primerih gre za elemente nereguliranega in ne zadostno kontroliranega korporativnega poslovanja je mogoče razmišljati tudi o alternativi. Samo morajo obstajati tudi resnični pogoji za alternativo.

Vizualni material v članku je s strani Civilna iniciativa Boštanj-Sevnica za čist zrak

Preberi tudi:

Namig: ob potencialnih prekinitvah trgovskih poti zaradi koronakrize bi lahko država preko občin veliko bolj spodbudila samooskrbo in tudi večje ali manjše kmetovanje ter tudi skupnostno kmetovanje. Za vse skupaj pa bi morali primarno birokratsko razbremeniti tovrstno dejavnost (Razbremeniti - ne digitalizirati!) in dvigniti standard tovrstni dejavnosti. V Sevnici bi za kaj takšnega zagotovo bil potencial vendar se za optimalno potrebuje tudi čisti zrak in optimalno okolje.

Pokukaj tudi na angleški del bloga, na primer: