Foto: Youtube

Čas karantene je zagotovo primeren za različne premisleke, in vsebina preteklih prostestov je nedvomno lahko eden izmed njih. Nadaljevanje članka nas popelje na konec leta 2012, ko se je zgodila, in sicer na datum s samimi enicami ali dvojicami, Prva Vseslovenska ljudska vstaja, ki se je zapisala v zgodovino tudi kot najbolj številčen protest od časa samostojne Slovenije. Kdo bi lahko leta 2012 predvideval, da bo čez dobrih osem let, začasno ali morda ne, prepovedano zbiranje na javnih mestih in s tem torej tudi, - kakršenikoli protesti?

21.12. 2012

O potencialnih spremembah družbenih temeljev in sicer v okviru protesta in tudi širše, sem se pogovarjala s petimi sogovorniki, ki so sicer bili udeleženci protesta na Trgu republike, pred parlamentom. Krajše izjave so bile podane anonimno zatorej so sogovorniki predstavljeni z izmišljenimi inicialkami. Zabeležena pa je tudi njihova takratna dejanska starost.

Sogovorniki so večinoma govorili v prid zamenjave vladajoče elite. Prisotno pa je bilo tudi mnenje, da alternative - ni. In slednje pri vseh, tako starejših kot mlajših. Večinoma so vsi izrazili, da bo pot do sprememb, glede katerih so dajali vtis, da so nujne, - daljši proces. 

Zakaj so se udeležili protesta in kaj želijo, da se spremeni?

Večinoma so vsi opredelili svojo situacijo v prepletenosti s krizo današnjega časa. Za izjemo od ostalih, je sogovornik M.G., inžinir računalništva, izpostavil, da ima dobro službo. V zvezi s čimer je povzel, da ne potrebuje denara, temveč, da moralno podpira ljudi, ki so v težji situaciji. Politiko je problematiziral predvsem preko moralne komponente: 

Ker se mi zdi, da je to sedaj samo prva faza. More biti prva faza, ker če bo ostalo samo pri tem, potem nismo nič naredili. Glavni problem je pomoje v dejstvu, da je porušeno zaupanje med ljudstvom in voditelji, in da tudi če bi voditelji sprejeli upravičene ukrepe, ljudstvo tem voditeljem ne verjame. In dokler imamo na oblasti ljudi, ki so kompromitirani; tako v koaliciji kot v opoziciji; toliko časa ne bo noben ukrep sprejet s strani ljudstva. Tako da, karkoli se bo že zgodilo s temi demonstracijami, jaz upam, da bo to odprlo možnost za ljudi, ki niso kompromitirani, da bodo prišli na oblast, ker šele potem lahko začnemo resnično sprejemati ukrepe, ki jim bo ljudstvo verjelo in bo pripravljeno slediti. (M.G., 38 let)

Student S.M. je izpostavil, da ideje o tem kakšne naj bi bile spremembe sploh še niso natančno zasnovane:

Zdej; mogoče čist specifično in konkretno mogoče ne bi znal povedati. Recimo, da bi se spremembe morale odviti v kontekstu vprašanja, kako je skonstruirana država in kakšno pot ima ta kao demokratična država. Tu bi se stvari morale malo spremeniti. Pa to, da bi se čimbolj poskušalo obdržati socialno državo, ne pa da jo bolj ali manj poskušajo razstaviti. Tudi sistem volitev in participacije pri volitvah, tudi tu bi morali kaj spremeniti. V okviru protestov se v bistvu še nobena ideja ni konkretizirana, razen vzklikanja ob slovenskih zastavah. (S.M., 22 let)

Moralne spremembe in pretresavanje demokracije v praksi torej.

Ali je eno in drugo mogoče doseči s sedanjo vlado, ali bi bilo to mogoče le z zamenjavo vladajoče elite? Nakar je sogovornik S.M. odgovoril, da v bistvu nimamo alternative, medtem ko je bil sogovornik M.G. nekoliko bolj skrivnosten:

Ja, saj, če bi jih vrgli iz parlamenta,- ni alternative, ki bi jih kar zamenjala. Tko nekaj v podobni obliki, ampak je treba sistematično počasi spreminjat zadevo, ne. Ampak je fajn, da se malo zaostri trenutna situacija s temi protesti, zato da se pač dojame, da je nekaj narobe ter da se formirajo nove ideje. (S.M., 22 let)

Jaz mislim, da se marsikaj dogaja v ozadju, kar se pač ne vidi tu na demonstacijah. In prav je, da se dogaja. (sogovornik M.G., 38 let)

Sogovorniki, ki so izrekli nujo po zamenjavi vlade

V nadaljevanju sem govorila še z učiteljico gospo K.L. ter dvema vojnima veteranoma slovenske osamosvojitvene vojne, gospodoma M.N. in D.H. Sogovorniki so precej bolj doživeto negativno opredelili sedanjo vlado, izrekli nujo po zamenjavi vladajoče elite. Sogovornica K.L je vlado opredelila, kot sovražno do svojega naroda: 

Ja, mislim, da je ta vlada sovražna do naroda in mislim, da ne dela za dobrobit naroda. Uničuje našo kulturo, znanost in šolstvo ter da želi iz te države narediti državo mezdnih delavcev; neukih mezdnih delavcev. Takšnim, je potem seveda lahko vladati. In pravzaprav, če lahko dodam, si drugače ne znam razlagati, dejstva da je Pahor, ki se meni zdi samozačaran nastopač, dobil tako veliko število glasov. (K.L, 58 let)

Sogovornik M.N., vojni veteran, je dogajanje osvetlil tudi v kontekstu osamosvojitvene vojne leta 1991:

1990. in 91. leta smo si želeli in mislili, da bomo uresničili, oziroma da bomo imeli normalna človeška življenja. To, kar se je zgodilo, prav gotovo ni tisto za kar smo se borili oziroma zakaj smo sploh počeli tiste stvari, ki smo jih počeli. Praktično se je v tem času, vse tisto za kar smo se borili,- poteptalo. Navsezadnje še iz vse te vsakdanje afere niso imele nikakršnega epiloga. Mi smo takrat res, torej govorim zase, bili pripravljeni dati življenja za Slovenijo. Pa ne za takšen ideal, kot je Švica ali kakšna druga podobna država, - ampak čist samo zato, da bomo lahko živeli normalno življenje in da bodo tudi naši otroci lahko tako živeli. Žalostno je danes, da naši potomci nimajo; kljub visokim izobrazbam; nimajo ne služb in ne neke sociale na drugi strani. Medtem, ko kdo drug; ki je v času osamosvojitvene vojne, morda bil čisto nekje drugje; lahko ima zares ogromno. To, je tisto kar nas najbolj…, to je vzrok, da smo se danes zbrali. Rekli smo, dovolj nam je tega, da smo se za nekaj drugega borili, - za ideal svobodnega človeka, v besedi in tisku in gibanju in ne za nadzor policije in strašenje. Nas ni strah, mi smo svoj strah pozabili že zdavnaj, zdavnaj. Sedaj smo že dedki in tako dalje. Res pa ostane en grenak priokus, ko greš zvečer spat ali pa ko prebereš takšne novice, ki pričajo, da se s pravom ne da doseči ničesar. In to s pravom za katerega smo se takrat tudi borili. Če nekdo lahko zastavi svoje življenje, se pravi največ kar ima, zato da bo nekomu drugemu dobro in boljše pa potem nič ni iz tega, potem mislim, da je bolje, da bodo naši potomci še enkrat stopili na takšno pot. Žalostno. (M.N., 65 let)

Na vprašanje ali bi bilo potrebno zamenjati vso politično granituro, nadalje odgovarja gospod M.N.:

Potrebno bi bilo zamenjati vse skorumpirane politike, kar pomeni večino njih. Do komolcev so v marmeladi - ljudstvo pa nima nič od tega. Vsekakor bi jih bilo potrebno zamenjati. Prav gotovo so med slabimi politiki tudi dobri. Ampak to kar se dogaja, da se grozi, - denimo politiki ali pa minister, da grozijo narodu, to je nekaj absurdnega. Še otroci se ne bodo bali, če jih bodo strašili s parkeljnji. Ampak, da nas straši; mi smo strah pozabili že zdavnaj.Te ljudi je potrebno zamenjati. Prav gotovo je še zadosti intelektualnega ter pa pametnega potenciala v slovenskem narodu, ki bi znal to prevzeti in voditi ta dvomiljonski narod. Kot dober direktor bi jo popeljal v boljšo prihodnost, in pri tem ne uničitil vsa podjetja, torej vsega, kar je še ostalo. (M.N., 65 let)

Mlajše ter njihovo prihodnost je izpostavil tudi sogovornik ter vojni veteran D.H.:

Najbolj žalostno je to, da ta isti predsednik vlade, ki je bil takrat (mi smo sami častniki tukaj - op. vsi zbrani v tisti skupini) naš minister za vojsko, za obrambo. Mi smo ga res spoštovali, ker je naredil enkratno zadevo, da smo v desetih dnevih lahko končali vojno, tudi njegova zasluga je bila to. Danes pa pozablja in na veterane in na našo mladino. Mi ne rabimo nič ali pa večina nas ne rabi nič, smo že v pokoju. Če bo ta minimalna penzija, bo meni to dovolj. Ampak naši otroci, naši vnuki, mladi, pa potrebujete drugačne pogoje. (D.H., 66 let)

Spregovorili smo še o tem, ali so spremembe lahko hitre, ali je to prej daljši proces? Tudi ti sogovorniki so se strinjali, da bo šlo ali da bi bilo najbolje, da se le stvari ne odvijejo prehitro. Sogovornica K.L. je izpostavilo nevarnost prelivanja krvi: 

Mislim, da je to daljši proces. Vsaka stvar, ki se zgodi na hitro je navadno krvava pri takih velikih spremembah in tega si ne želim ne svojim otrokom ne svojim vnukom. (K.L., 58 let)

Sogovornik M.N. je tudi nekako proces postavil v daljši časovni okvir, pri tem pa izpostavil, da se vendale vseeno veliko da narediti v kakšnem letu: 

Nekatere stvari se da hitro urediti. Določene stvari pa zahtevajo proces. Kar tako čez noč je nekatere stvari teško urediti. Vendar v kakšnem letu se lahko ogromno naredi. Mi smo takrat praktično v enem letu prišli do samostojnosti. Od vzema orožja pa do junija leta 1991; eno leto in en mesec je trajalo vse skupaj, da se je organiziralo; tako delo, kot tudi to, da je na koncu takšna množica ljudi vključila v to.  (M.N., 65 let)