Raziskovanje in pisanje o koncentracijskih taboriščih spremlja zgodovinska teža. Kako poimenovati skrajno in zadušljivo sivino nacističnega sistema, kako pisati o življenju in smrti v taboriščih, da ne bi bilo žaljivo do žrtev nacističnega sistema in tudi do samega obstoja človeštva. Italijanski filozof dr. Giorgio Agamben bralce knjige, ki jo bom delno povzela, Kaj ostaja od Auschwitza brezkompromisno popelje v ta svet. Ne bomo zares razumeli, dokler se ne naučimo gledati Gorgone, zapiše z mitološko metaforo. Taborišča je raziskoval tudi dr. Božidar Jezernik in po spominu in s svojimi besedami mestoma predajam naprej tudi opis poteka dogodkov v razmerah, katerih ekstremnost je raziskoval in opisoval.

V sodobnem času razglašene pandemije koronavirusa, ko so v različnih odtenkih po različnih državah zelo verjetno neustavno suspendirane temeljne človekove pravice, so razmere v taboriščih aktualno vprašanje. Medicinski totalitarizem, obvezna nošnja mask, socialna distanca in celo izolacija, discipliniranje in omejitve ali prepoved pri opravljanju dela ter neposredno povezane eksistencialne stiske - v različnih odtenkih sive sedaj že mesece v letu 2020. Ne gre za zanikanje koronavirusa ali za avtomatično vzporejanje ali enačenje ukrepov s koncentracijskimi taborišči, gre za dejstvo, da se je v kontekstu človekovih pravic smiselno vprašati, ali gre pri koronski politiki za sistematično uničevanje duhovnih dimenzij človeštva, podobno kot je med drugim to bilo značilno za taborišča?

Če pogledamo nazaj, Agamben piše o izrabi izrednih razmer: »Nacisti so to skrivno moč, lastno vsem skrajnim razmeram, tako dobro doumeli, da niso nikoli preklicali izrednega stanja, ki so ga razglasili takoj po prevzemu oblasti februarja 1933, zato je bilo upravičeno mogoče tretji rajh opredeliti kot »šentjernejsko noč, ki je trajala dvanajst let«.«

Ekstremne razmere

Kdo je fašist? Ali nista oba enako kriva, tisti, ki izvaja zločin in tisti, ki to nemo spremlja? Težka vprašanja na katere redko kdaj dobimo odgovore. Raziskovanje psihološke dinamike odnosov v koncentracijskih taboriščih to nedvomno potrjuje. Taboriščne razmere so ekstremne razmere in marsikdaj se je dogajalo, da so nekateri jetniki na primer prevzeli vloge čuvajev in se posledično tudi agresivno obrnili proti svojim sojetnikom. Višje in nižje rangirani ječarji so ujetnike na vse mogoče načine degradirali, poniževali in jim zbijali občutek dostojanstva. Na primer, v Auschwitzu se ni spodobno ostati spodoben pravi Agamben: »kajti ravno to je specifična etična aporija,« da gre za kraj »kjer se tisti, ki so verjeli, da so ohranili dostojanstvo in spoštovanje do sebe, sramujejo pred tistimi, ki so pretrpeli njuno izgubo«.

Iz razloga ker je največja večina vpletenih, četudi izhodišno na diametralno različnih položajih, povsem izgubila svoje dostojanstvo. Jetnike so ob prihodu razosebili, jih oropali osebnih oblačil in predmetov, jim pobrili lase in sramne dlake, in jih poenotli v podobno ponižujoča taboriščna oblačila. Podredili so jih redu in disciplini ter neživljenjskim pogojem, z uborno hrano in izpostavljenostjo tudi najhladnejšim vremenskim razmeram. Spremljajoči stavek taborišč “delo osvobaja” je prava zverinska sadistična ironija. Ravno tisto; česar zagotovo ni manjkalo v taboriščih, kjer so bili načeloma ločeni po spolu, od družin in onemogočeni od prostega druženja tudi znotraj teh peklenskih prostorov; ravno tisto, kar so od njih neprestano zahtevali in to na račun ukinitve vsega drugega, vsega osebnega in življenjskega; ravno tisto so jim psihološko trosili kot sol na rane, češ da jih bo še več dela potem končno osvobodilo.

Oropani svobode, prostega gibanja, druženja, kulture in duhovnega življenja ter obsojeni na mehaničen in disciplinirajoč sivi materializem. Agamben se s začetka vpraša, na kak način bi sploh lahko prišli do najbolj verodostojnega orisa namenbnosti ter pogojev v taboriščih, glede na to, da je večina tam prisotnih bila tako ali drugače vpeta v psihološke pasti tega kraja. Na primer, ali je interniranec torej ujetnik najbolj verodostojna priča, v kolikor je morda na neki točki prestopil v vlogo ječarja, torej kapota, in izvajal agresijo nad ostalimi ujetniki? Ali bo z njegove strani povedana najbolj resnična zgodba, ali pa jo bo po priliki razmer morebiti spremenil, da zamolči določen vidik?

Agamben: Kaj ostaja od Auschwitza

Pričajo lahko tisti, ki ne morejo pričati

“Eden izmed razlogov, ki v taborišču lahko silijo deportiranca k preživetju, je, da bi postal priča,” piše Agamben. Ni pravilo, a v manj pogostih primerih gre lahko tudi za željo po maščevanju. Da bi prišli do resnice gre Agamben do najstarejših plasti prava in v okviru tega vidika pretrese pomen besede priča. Poenostavljeno povedano je smotrno pozornost nameniti tistim preživelim oziroma pričam, ki se nikakor niso vpletle v psihološko pajkovo mrežo sadistično-mazohističnih odnosev. Gre za širok skupni imenovalec in za posameznike ali skupine, ki so si izbrali prej smrt kot pa da bi pristali na dane razmere v smislu izbire psihološko sporne vloge. Takšen odnos jih je dejansko večinoma vodil v smrt, tekom kakšnih naključij pa so redki izmed njih preživeli in njihova pričevanja so verjetno torej ključna za rekonstrukcijo taboriščnega bistva.

»Nezmožnost pričati ima ime. V taboriščnem žargonu se imenuje Der Muselmann, musliman,« piše Agamben. Pri izrazu musliman, torej Del Muselmann, ne gre za oznako v smislu pripadnosti islamski religiji, to je potrebno posebej poudariti. Tako so imenovali fizično oslabele posameznike, tiste, ki so se izločili iz matrice taboriščnega psihološkega pekla, in so bili posledično izločeni iz vseh strani, sčasoma pa tudi skrajno fizično izčrpani. »Tako imenovani Muselmann, kot so v taboriščnem jeziku klicali ujetnika, ki je pustil vsako upanje in bil zapuščen od tovarišev, ki ni več imel nobenega območja zavesti, kjer bi lahko vzporejali dobro in zlo, plemenitost in nizkotnost, duhovnost in neduhovnost. Bil je živ mrlič, snop telesnih funkcij v agoniji,« Agamben citira Améryja. Ostali jetniki so se v poskusu zmanjševanja bolečine prisilili, da izključijo te podobe iz svojega razmišljanja, zato so bili do tako imenovanih Muselmannov izključujoči, če ne tudi sovražni.

»Izraz se je uporabljal predvsem v Auschwitzu, od koder je potem prišel v druga taborišča…V Majdaneku besede (op. Der Muselmann) niso poznali in so za označevanje »živih mrtvecev« uporabljali izraz Gamel (menažka); v Dachavu so jim pravili Kretiner (kreteni), v Stutthofu Krűppel (»kripeljni«), v Mauthausnu Schwimmer (tj., tisti, ki plavajo »mrtvaka« na morski gladini), v Neuengammerju Kamele (kamele, ali v prenesenem pomenu, bebci), v Buchenwaldu Műde Scheichs ([utrujeni šejki] tj., mehkužneži) in v ženskem taborišču Muselweiber (muslimanke) ali Schmuckstűche (okraski ali dragulji).«

Stopnje podhranjenosti

Redki so iz skrajnosti podhranjenosti uspeti priti nazaj v življenje. »V zvezi s simptomi bolezni zaradi podhranjenosti je treba ločiti dve stopnji. Prvo označuje hujšanje, mišična oslabelost in vse hujše izgubljanje energije pri gibanju. V tem stadiju organizem še ni hudo prizadet. Razen počasnosti v gibanju in izgube moči bolniki ne kažejo drugih simptomov. Če izvzamemo večjo razdražljivost in tipično vzkipljivost, pri njih tudi ni opaziti duševnih sprememb. Težko je bilo ugotoviti trenutek prestopa iz enega stadija v drugega. Pri nekaterih je do tega prihajalo počasi in postopno, pri drugih zelo hitro. Računati se dalo, da se bo druga faza začela, ko sestradanec izgubi tretjino svoje normalne teže. Če je še naprej hujšal, se mu je spremenil tudi izraz na obrazu. Pogled je postal moten in obraz je dobil brezbrižen, brezvoljen in žalosten obraz. Oči so bile zastrte s kopreno, zrkla globoko udrta. Koža se je bledorumeno obarvala, postala tenka, trda, podobna papirju, in se začela luščiti. Močno občutljiva je bila za vsako okužbo in bolezen, zlasti garje. Lasje so postali ščetinasti, izgubili so sijaj in se zlahka lomili. Glava se je podaljšala, ličnice in zrkla so bili močno poudarjeni. Bolnik je počasi dihal, govoril potihem in z velikim naporom. Odvisno od trajanja podhranjenosti, so nastajali večji in manjši edemi. Najprej so se pokazali na vekah in stopalih, ob različnih urah dneva na različnih točkah. Zjutraj, po nočnem počitku, jih je bilo videti, predvsem na obrazu. Zvečer pa so se preselili na stopala in na meča in stegna. Zaradi stanja na nogah so se namreč tekočine nakopičile v spodnjem delu telesa. Ko se je podhranjenost nadaljevala, so se edemi, zlasti pri tistih, ki so morali biti na nogah ure in ure, širili naprej na boke, zadnjico, moda in celo trebuh. Otekline je pogosto spremljala driska, ki je dostikrat nastopila še pred razvojem edemov. V tej fazi so postali bolniki brezbrižni do vsega, kar se je dogajalo okrog njih. Izključili so se iz vseh razmerij z okolico. Če so se bili še zmožni premikati, so se po polžje, ne da bi upogibali kolena. Ker se je njihova telesna temperatura običajno spustila pod 36º, so se tresli od mraza. Če si pogledal skupino bolnikov od daleč, si imel vtis, da gre za Arabce pri molitvi. Iz te podobe je izšla oznaka, ki se je v Auschwitzu navadno uporabljala za osebe, umirajoče od podhrajenosti: muslimani.«

Koncentracijska taborišča kot eksperiment 

»Auschwitz je, še preden je taborišče smrti, mesto eksperimenta, ki ni premišljen in med katerim se Jud onstran življenja in smrti spreminja v muslimana, človek v nečloveka. In tega kaj je Auschwitz, ne bomo razumeli, če ne bomo najprej razumeli, kdo ali kaj je musliman, če se ne bomo z njim naučili gledati Gorgone.«

O obstoju te skupine pričajo rekdi materialni dokazi (na povezavi je fotografija), članki in znanstvena dela. Kljub temu, da bi lahko imel »skrajni prag, na katerem je stal musliman, prag med življenjem in smrtjo, med človeškim in nečloveških, politični pomen.«

»Nenavadno je, da zgodovinske razprave o uničenju evropskih Judov muslimana komajda omenjajo, čeprav vse priče govorijo o njem kot o osrednji izkušnji.«

Prag med človekom in nečlovekom

»Musliman ni samo ali ni toliko meja med življenjem in smrtjo, temveč zaznamuje predvsem prag med človekom in nečlovekom.«

Vsi deportiranci so bili ves čas na pragu, da prestopijo ta prag, to Agamben opredeli kot »srž« taborišča in nekaj kar na vsak način nočemo videti. Za taborišča je značilna vedno enaka in stalno obnavljajoča se brezimna množica, t.i. neljudje, »ki tiho korakajo in garajo, ki je v njih ugasnila božja iskra, ki so že preveč izpraznjeni, da bi zares trpeli. Človek se pomišlja imeti jih za žive, se pomišlja njihovo smrt imenovati smrt, ki se je oni ne boje, ker so preveč utrujeni, da bi jo razumeli.« Esesovci niso imenovali teh trpinčenih trupel, ni jih bilo dovoljeno reči »trupla« ali »telesa«, poimenovali so jih lahko edinole »figuren, figure, možici, lutke«.

Poslednji občutek pripadanja vrsti in »neljudje«

Auschwitz pomeni konec in propad vsake etike dostojanstva in na drugi strani prilagajanje normi. »Golo življenje, v katero je bil spremenjen človek, ne zahteva ničesar in se ničemur ne prilagaja: je sámo edina norma, je absolutno imanentno. In »poslednji občutek pripadanja vrsti« v nobenem primeru ne more biti kakšno dostojanstvo.«

Dostojanstvo torej ni tisto, kar bi preživeli rešili iz taborišča. Prav obratno je: »strahotna vrednost, ki jo preživeli prinašajo iz taborišča v deželo ljudi, je, da je mogoče izgubiti dostojanstvo in spodobnost čez vsako predstavljivo mejo, da v skrajni degradaciji še obstaja življenje. In to novo védenje zdaj postane preskusni kamen, ki presoja in meri vsako moralo in dostojanstvo. Musliman je skrajni izraz tega, je varuh praga etike in oblike življenja, ki se začenja tam, kjer se končuje dostojanstvo.«

»Smrt v taboriščih ni bila smrt, marveč nekaj neskončno bolj žaljivega od smrti. V Auschwitzu se ni umiralo, tam so proizvajali trupla. Trupla brez smrti, neljudi, katerih preminutje je bilo ponižano v serijsko proizvodnjo. In prav ta degradacija smrti naj bi bila torej po eni od možnih in razširjenih interpretacij tista posebna žalitev, ki jo je prizadejal Auschwitz, lastno ime njegove grozote.«

Pomenljivo je, da je leta 1937 je Hitler na tajnem sestanku prvič formuliral skrajni biopolitični koncept, v kontekstu katerega je za centralno in zahodno Evropo predvideval volkloser Raum, prostor izpraznjen ljudi. Kar lahko razumemo tudi kot biopolitičen sistem, ki prebivalce degradira iz ljudi v populacijo in populacijo lahko naprej degradira do koncepta neljudi, ki lahko do neke točke sovpada s koncepcijo muslimanov v taboriščih.

Ponižanje smrti in biooblast

Da je ponižanje smrti etični problem Auschwitza ni splošno prepoznano. »Na to, da taborišča ne opredeljuje samo zanikanje življenja, da njegove strahotnosti nikakor ne zaobsežeta ne smrt ne število žrtev in da v njem ni prizadeto dostojanstvo življenja, temveč smrti, so že opozarjali.«

Agamben naprej razvija misel, da je dvojno razmerje, ki ga ima naša kultura do smrti doseglo višek po Auschwitzu. Od vsega začetka gre namreč na nasprotovanje med magijsko-pravnim pogledom in filozofsko-mesijansko dediščino. Vendar pa, misel da spoštovanje trupla daje dostojanstvo smrti, izvirno ne pripada etiki. »S svojimi koreninami sega v starejšo plast prava, ki se v vsem meša z magijo.«

Včasih je bilo običajno, da so bili obredi ob smrti javni, in da so se jih udeleževali ne samo posamezniki in družine ampak vsa skupnost. V modernem času se je zgodilo postopno izločevanje smrti iz javnega obredja. Postala je nekaj vezanega na ožji krog, kot nekaj »kar je treba skrivati, nekakšna zasebna sramota«.

Pri poskusu dojemanja, kako je lahko prišlo do razvrednotelja smrti se Agamben naveže na Foucaulta in njegovo analizo preobrazbe oblasti v moderni dobi. V preteklih časih oz. v svoji tradicionalno podobi, je bila oblast opredeljena kot pravica do življenja in smrti. »Ta pravica pa je po svoji naravi asimetrična, saj se izvaja predvsem v zvezi z smrtjo in življenje zadeva samo posredno, kot odpovedovanje pravici ubijati. Zaradi tega Foucault označuje suverenost z obrazcem zadajati smrt in puščati živeti. Ko je v 17.st. z rojstvom nauka o higieni začela skrb za življenje in zdravje podložnikov dobivati vse pomembnejše mesto v državnih mehanizmih in računih, se je suverena oblast postopoma spreminjala v biooblast, kot jo imenuje Foucault. Starodavna pravica vzeti ali pustiti življenje odstopi mesti svoji na glavo obrnjeni podobi, ki označuje moderno biopolitiko in se izraža v obrazcu dati živeti in pustiti umreti.«

Človek ostane brez besed.

Foto naslovnice: Samuele Schirò, Pixabay

#deli