Špela Gornik je sinologinja ter spolna terapevtka, katere delo temelji na poznavanju principov tantrične in daoistične spolnosti. V Ljubljani, in na metaforičen način tudi na križišču med vzhodnim in zahodnim pogledom, sem z njo spregovorila o ženstvenosti v kontekstu tantričnega dojemanja ter v okviru sodobnega časa.

Kako je v tantričnem konceptu pojmovana ženstvenost? Je opredelitev vzporedna z emancipacijo in feminizmom 20.stoletja, ali lahko govorimo o razhajanjih?

Srčika tantre je v vzpostavljanju ravnovesja v vseh aspektih našega življenja. V tantri imamo Shivo, moški princip, ki predstavlja zavest in Shakti, ženski princip, ki  predstavlja univerzalno energijo. Ko je Shiva združen s Shakti govorimo o božanski kreaciji. Tantra ni miselni sistem, prav tako ne gre za obliko religije; nad nami ne bdi Bog zunaj nas, poznamo pa  božanstva, ki od nas niso ločena. Vsaka boginja oziroma bog je tu zato, da nam pomaga začutiti in posledično utelesiti različne aspekte in začutiti različne energije znotraj nas. Tantra spoštuje tako ženski kot moški pol in ju ne postavlja v medsebojni boj. Odsotnost monoteističnega boga nas rešuje pred logocentrično binarnostjo, ki spodbuja gonjo po popolnosti in nas namesto tega spodbuja pri doživljanju in zaobjemanju celovitosti znotraj nas samih. Pri tantri gremo torej v korenine svoje identitete, ki ni determinirana s strani družbe in prikličemo energije, s katerimi ljudje po navadi najbolj nepreudarno ravnajo in jih uporabimo za prizemljevanje božanskega. Če želimo v polnosti doumeti ženskost v tantri, se moramo otresti mitov, ki so vraščeni v naš kulturni sistem.

Emancipacija in feminizem 20 stoletja sta (bila) potreben odgovor na neravnovesje med poloma, kjer je moški princip stoletja nadvladoval in zatiral ženskega. Kar je v feminizmu in emancipaciji problematičnega je, da izhajata iz ranjene ženskosti in posledice so bolj vidne danes (s tem, da si mnogi zapirajo oči). Ranjenost in ranljivost sta dva popolnoma različna koncepta. Večina moških potomcev žensk, ki so odraščale v našem okolju so žrtev incestnega razmerja, ki so ga njihove matere zaradi pomanjkanja ljubezni s strani partnerja podzavestno izvajale nad njimi. Posledica so horde neodločnih, razosebljenih regimentov. Ti so pogosto zaklenjeni v narcisoidno notranjost, v večnem iskanju mame in omame, ki nikoli ne odrastejo in gojijo sovraštvo do žensk in vsega ženstvenega. Tega so se naučili od svojih mater, ki se nikoli niso imele priložnosti sprejeti kot ženske v celovitosti in svojih možev in sinov nikoli niso priučile, da jih cenijo… so pa mnoge obolele zaradi prizadevanja po izpolnjevanju njihovih zahtev in gonje po popolnosti, ki se jim povrh vsega pridružujejo še zahteve družbe, medijev ipd.

Hvaležna sem za emancipacijo in feminizem 20. stoletja, a ob enem se zavedam, da je nastopil čas za notranjo revolucijo znotraj vsakega posameznika in vsake posameznice in bolj holističen pogled na svet. Če želimo videti, če je odnos moškega do ženske kaj drugačen, potem se zazrimo v to, kakšen je naš odnos do narave. Kako na naravo vpliva potrošništvo?

New age je nedvomno prinašalec številnih principov za samouresničitev ženstvenosti. Vendar ali velja pozor na prenos praks z tisočletno zgodovino iz vzhoda, kot je na primer tantra, da so te prenesene v pristnem smislu? Sama si se na primer najprej naučila kitajsko, preden si se poglobila v tantrično terapevtsko delo?

Tako New age kot znanost predstavljata 'krasni novi svet' in pri obeh previdnost ni odveč.

Omnipotentna znanost si domišlja, da lahko sistemsko obvladuje zunanjo in notranjo naravo; trošimo in izkoriščamo tako naravo, kot njene vire. Podobno se dogaja z ženskim principom. Harmoničen odnos z naravo znotraj in zunaj sebe lahko vzpostavimo kvečjemu z nadzorovanjem človeške želje, čemur pa potrošništvo (in z njim znanost in NeW Age) ni naklonjeno, saj temelji ravno na diametralno nasprotnem  – na podpihovanju želja. New age je poln pasti duhovnega materializma, kjer ljudje po večini niso sposobni integracije zdravega ega. Kot vidimo so iste sence prisotne tako v znanosti, kot tudi v New age-u.

Sama osebno zelo rada ozaveščam kulturne in dandanes tudi potrošniške in marketinške vzorce, ki krojijo naša življenja. Tantra in daoistične spolne prakse so mi sprva širile pogled. Vesela sem, da sem knjige o spolnosti vzhodnega sveta v roke dobila že pri 14 letih, saj so močno zaznamovale moje dojemanje seksualnosti, ne samo v smislu odprtosti, temveč tudi v smislu čistosti. Pa smo spet tukaj, ne govorim o čistunstvu; govorim o sveti spolnosti, zavestni in odgovorni kreaciji. Samo tem new age knjigam se imam za zahvaliti, da spolnosti nikoli nisem doživljala kot grešne, umazane, prepovedane in da sem se tudi vanjo podala z globokim spoštovanjem in brez občutkov sramu in slabe vesti.

Soočenje s tujimi kulturami izven knjig in preko knjig v njihovih izvornih jezikih je spodbudilo, da so pričele odpadati maske, ki mi jih je nadela moja lastna. Tudi jezik je program in kitajščina mi je zelo pomagala pri razumevanju globljih plasti idejnih in kulturnih diskurzov. Ljudje, ki se v stvari ne poglobijo, le teh nikoli zares ne dojamejo in živijo, živijo pa njihove idealistične predstave, kar je hkrati idealna priložnost za pobeg od odgovornosti tukaj in zdaj. Sploh kar se tiče spolnega poželenja tukaj tiči mnogo nevarnosti.  

Je boj za svobodo žensk danes morda presegla borba za utemeljitev različnih spolnih identifikacij?

Kantova etika temelji na dualističnem razmejevanju med razumom in čustvi in nas nenehno postavlja v boj. Na zunanji svet lahko vplivamo zgolj prek ponotranjenih kreposti, ki nastopajo v skladu z našo naravo. Vsakršen boj je že v naprej izgubljen, saj poglablja nadaljnjo identifikacijo z agresorjem, preko katere pa se zopet oddaljujemo od svoje prvobitne narave, ki temelji na toplini, povezovanju in povezanosti z naravnimi cikli. Večina znanstvenih teorij (vključno s psihoanalizo, ki je socializacijska teorija patriarhata) nas je imunizirala pred naravnostjo in poveličuje moški pol, ki nas uči, kako avtoritarno obvladovati svoje življenje mnogokrat na račun zdravja in zdrave pameti. Na nas je, da pretrgamo verigo samoprevare. Bolj kot kritika moških nam dela škodo totalizirana samokritika.

Individum je bil, kot središče vseh smislov in vrednot ponovno postavljen v času renesanse in razsvetljenstva. Prav ta čas sovpada tudi z namerno pozabo tega kaj pravzaprav je moč klitorisa; tako da predlagam, da na identifikacijo pogledamo raje s perspektive besedotvorja. Za mislece so vedno veljali moški; si lahko mislite, da v bistvu sploh ne obstaja beseda mislec v ženskem spolu? Sama se bojim ljudi, ki ne razmišljajo. Ni mišljenje tisto, ki ljudi razdružuje, razdružujejo nas ideologije in teh v Sloveniji ni malo. Na zahodu preveč povzdigujemo intelekt. Problem je, ker to počnemo na račun drugih ravni zavesti, ki so prav tako pomembne. Biopotencial ljudi se ne nahaja v glavi, temveč v 2. Čakri. Pri večini ljudi več kot 88 procentov tega potenciala večno spi, kako tudi ne bi, če gojimo takšen odpor do čutenja in ozaveščanja svoje seksualnosti. Če svojih strasti ne razumemo, nam te ali zavladajo, ali pa nas odenejo v okove.

Antropološka dognanja nakazujejo, da je homoseksualnost pri manjšini sicer od nekdaj značilna za družbo, vendar pa je po drugi strani razvidno, da pri izrednih razmerah (koncentracijska taborišča in/ali specifične socialne razmere) prihaja do razmaha tovrstnih praks. Kakšno je pojmovanje homoseksualnosti v kontekstu tantre?

Redukcija raznovrstnosti pojavnosti na formule različnih identitet je produkt zahodnega sveta. V kontekstu tantre ne govorimo o homoseksualnosti ali o heteroseksualnosti kot konceptu identifikacije. Ljudje smo seksualni, vse ostalo so predalčki, ki v tantri odpadejo. Kot tantrična terapevtka pomagam tako moškim, kot tudi ženskam in pa parom. To se mi zdi pomembno, vsak dober terapevt bo sposoben integracije tako moškega kot ženskega pola v sebi in bo terapevtsko delo opravljal odgovorno. Ljudje, ki svoje spolne preference projicirajo na svoje delo imajo nerazčiščene vzorce in veliko senčnih plati, ki ostajajo neozaveščene, kar je pri energijskem delu lahko nevarno in omogoča več manevra za manipulacije do katerih v terapevtskem kontekstu ne bi smelo prihajati.

Prej smo omenili specifične socialne razmere, konkretno lahko tukaj govorimo o revščini, ali o uniformiranem enospolnem svetu, kot so na primer zapori. Ali bi morda lahko govorili o sodobni krizi tudi v kontekstu izrednih razmer na področju vzpostavljanja odnosov?

Družbene spremembe se odvijajo precej bolj bliskovito kot v preteklosti. Kriza polno zaposlene družbe nas dela sicer pridne, a ob vsej tej pridnosti pozabimo na pomen in pomembnost varčnosti. Pozivi k hedonizmu alarmirajo samo na posameznika, skrb za srečo soljudi in hkratno postavljanje zdravih mej pa se v množici stimulacije čutov mnogokrat porazgubita.

Krizo lahko občuti vsak, ki se za nekaj minut vpiše na kakšno izmed internetnih strani za iskanje zmenkov. Sama sem se pred leti naučila zelo zanimive lekcije. Registrirala sem se kot ženska, ki išče spolno avanturo in večina moških, ki so stopili v kontakt z mano, je predpostavljalo, da sem poročena in da želim svojega partnerja varati. Ne le to, večina moških, ki so stopili v stik z mano so počeli prav to. Ko so izvedeli, da sem samska, po večini niso bili za stvar, saj so po mojem načinu komunikacije sklenili, da sem ženska, ki ji pripada etiketa mati. Veliko ljudi ob prvem sumu na resnost in odgovornost postane aseksualnih. V Sloveniji ljudje ogromno sklepajo, ob enem pa sklepi kot zveze med kostmi ostajajo neprožni, moški se preveč ˝šparajo˝ pred tem, da bi pokleknili. Na Kitajskem je ta problem rešen, ker WC školjka ni izpodrinila čučevcev. Prav tako je veliko problemov rešenih, ker se ljudje ne bojijo dnevno pogledati v svoje blato in ga proučiti.

Dandanes ima veliko ljudi problem iti na zmenek, ker primanjkuje denarja že za kruh, kaj šele za klepet ob kavi z neznanci. A to ni razlog za odsotnost truda, kvečjemu bi to lahko dalo razlog, da ljudje postanejo manj otopeli in bolj kreativni.

Kakšen bi bil torej način ohranjanja ženstvenosti v visoko spolitiziranem in tehnokratskem svetu?

Tradicionalna morala nima možnosti za uspeh, ker nasprotuje temeljnim intencam nove informacijsko globalne modernizacije. Na to lahko gledamo s perspektive, da izgubljamo tla pod nogami, lahko pa gledamo iz perspektive, da imamo po dolgem času dejansko možnost tla pod nogami zares začutiti. Prav razpad tradicionalne morale nam prinaša svobodo odločanja, ali bomo še naprej udarjale po svoji ženskosti, ali si bomo upale zasijati v svoji avtentičnosti. Preselimo se iz idealizirane domišljije v realnost tukaj in zdaj. Ozavestimo, da smo kot družba veliko več kot zgolj skupek fizično ločenih človeških bitij in si dovolimo vzpostaviti intimno vez s soljudmi brez da manipuliramo ali da si pustimo biti manipulirani. Naj naš samorazvoj in samouresničitev nastopata v povezavi s kultivacijo notranje srčike naše narave.

Dana nam je torej možnost odločitve, ali bomo dovolile, da nas še naprej definira moški. Prenehajmo zatajevati svojo naravno resničnost. Postavimo se v svoj center, v svojo moč. Ne dovoljujmo in ne opravičujmo (si) čustvenega izsiljevanja in čustvenega izčrpavanja. Naša moč je v iskrenosti in povezovanju; Toplina namesto otopelosti, harmonija namesto vzhičenosti, up namesto obupa. Prenehajmo živeti dvojno življenje, temveč namesto tega zaživimo iskreno, v vsej svoji pojavnosti. Ne ozirajmo se na neutemeljene ali slabo utemeljene opazke, ki poglabljajo sram in krivdo. Priučimo se asertivne komunikacije in si upajmo komunicirati svoja čustva.  Ozavestimo družbene konstrukte in prisluhnimo resnični resničnosti  – naravnim zakonom. Vklopimo svoj notranji kažipot odgovornosti, a hkrati ne prevzemajmo tuje odgovornosti nase.

Bi se islandski sistem, kjer so ženske na vseh nivojih bistveno bolj enakopravno vpletene v družbeno dogajanje lahko enostavno prenesel na Slovenijo?

Vsekakor se lahko veliko naučimo od Islandije. Prav tako pa moramo ozavestiti kolektivne rane naših ženskih prednic. Čas je, da iz omare privlečemo okostnjake in zapojemo nad njimi. Čas je, da ne iščemo krivcev v preteklosti in zgradimo boljšo prihodnost in da je ne gradimo na ideologiji, temveč na sprejemanju samih sebe kot žensk. Vzpostavimo povezavo med razumom in intuicijo in poskrbimo, da enakopravnost ne bo samo navidezna.

Sedaj se odpravljaš v tujino, pred odhodom boš pa imela še tridnevno (od 9. do 11. marca) delavnico za pare?

Tako je, v kratkem se selim v Veliko Britanijo, ki me kliče že kar precej časa, še pred tem pa v Sloveniji vodim delavnico za pare.

Ko si izbiramo življenjskega partnerja se (pre)malokrat vprašamo kako spolno kompatibilni smo. "Hormonska privlačnost" kmalu pojenja in mi se umaknemo v sanjski svet ali pa začnemo skrivaj iskati uteho drugod. Obstaja druga možnost - ki jo bom predstavila v okviru delavnice, ki bo temeljila na zavestnem vzpostavljanju tantrične ljubezni, ki povezanost med partnerjema poglobi, brez da bi to storila na račun spolnosti. Po delavnici bodo imeli pari možnost, da se (morda prvič v življenju) dejansko povežejo s srčiko spolne energije svojega partnerja/partnerice. Vzpostavili bomo naravni magnetizem in izvedeli mnogo poučnega o zdravilni razsežnosti spolne energije. Vabljeni.

Foto naslovnice: Peter Eggermann, Shutterstock

Intervju je preveden v angleščino.