Piše: Miša Gams

Čeprav smo v zadnjem četrtletju Slovenci pokazali, da v kritični politični situaciji znamo stopiti skupaj in 'pokazati zobe' skorumpiranim neoliberalnim elitam, bo pot na tem področju še kako zahtevna in trnova. Da bo poleg zamenjave politične elite potrebna tako zamenjava ljudi znotraj  javnih ustanov kot tudi »prevetritev« podjetij, ki se nahajajo v zasebnih rokah, pa kažejo med drugim tudi osebne izkušnje marsikoga izmed nas, ki si brezuspešno prizadevamo najti zaposlitev, pa nam ekonomsko-politične razmere znotraj podjetij ne dovolijo, da bi prilezli kam dalj kot do položaja začasnega sezonskega delavca, ki ga ob prvi priliki elegantno odpustijo. Brez plačanega zavarovanja, malice in potnih stroškov seveda. O tem, da je študentski status v teh časih blagoslov in prekletstvo obenem, pa baje čivkajo že vsi (p)tiči daleč naokoli..

Po nekajmesečnem brezuspešnem iskanju študentskega dela znotraj storitvenih dejavnosti, se mi je končno nasmehnila »sreča« v tovarnah, ki se nahajajo v moji okolici. Čeprav bi tej tlaki in izkoriščanju, ki sem mu bila priča, težko rekli sreča, temveč kvečjemu genocid najhujše vrste, v primerjavi s katerim še Hitlerjeva taborišča izgledajo kot počitniški wellness centri. Ko sem o razmerah, ki se dogajajo v slovenskih tovarnah in podjetjih govorila z ljudmi, ki se nahajajo v javni upravi ali delujejo na področju kulture, sem bila res začudena, da večina med njimi sploh ne ve v kakšni družbi v resnici živimo in kako diskretno in direktno obenem so nam kršene osnovne človekove pravice. Pa poglejmo lepo od začetka...

V tovarni za predelavo zelenjave

V naši najbolj priznani tovarni za predelavo zelenjave sem zdržala natančno tri dni, saj je bil mobing s strani redno zaposlenih delavk in nadrejenih tako močan, da bi odplaknil še največje mazohiste. Čeprav je podjetje poskrbelo za polurno malico in smo imeli tudi študentje na izbiro tri menije, to ne odtehta psihičnega in fizičnega nasilja, ki se v tej organizaciji odvija, in je za redno zaposlene očitno povsem samoumevnega značaja.

Osem ur konstantnega dela za tekočim trakom in odstranjevanja gnile zelenjave bi bil mačji kašelj, če ne bi redno zaposleni sodelavci ob vsakem čiščenju delovne površine, svoje vodne cevi usmerili proti študentom in jih z nasmehom na ustnicah škropili kot govedo v hlevu. Poleg tega se je vsake toliko med nami sprehodila nadzornica, ki ni imela drugega dela kot to, da je iskala dlako v jajcu oz. v tem primeru gnilo vlakno v zelenjavi. V oči pa ji niso padle delavke, ki so se za trakom hihitale in se veselo pogovarjale, temveč tihe študentke, ki so namesto ostalih opravljale tudi po več del naenkrat. Pri njih se je zadržala toliko časa, dokler ni ugotovila kakšne »nepravilnosti« kot je npr. centimeter neodstanjene gnilobe ali premalo učinkovito tehniko zlaganja zelenjave na trak. Namesto, da bi jim sama priskočila na pomoč ali pa vsaj pozvala redno zaposlene k hitrejšemu delu, je študente toliko časa psihično maltretirala, dokler niso pod težo neargumentiranih očitkov zajokali ali kako drugače pokazali, da so se psihično zlomili. Na ta način je dosegla, da so študentje še hitreje delali, redno zaposleni pa še bolj veselo opravljali in postopali naokoli ...

Marsikdo bi lahko rekel, da je takšna strategija ključna za uspeh in prepoznavnost podjetja v evropskem prostoru, če ne bi poslušal izjav študentov, ki so jim nadrejeni ukazali naj zamenjajo etiketo s pretečenim rokom uporabe in nanjo nalepijo ustreznejšo etiketo. Da o malodane perverznem lizanju pokrovčkov gorčice kot o anonimni obliki upora ne izgubljamo besed... Seveda pa nihče hudih prekrškov ne opazi, kajti veliko bolj pomembno je, da ima delavec na glavi sterilno belo kapo kot pa da v prostem času namaka prste tam, kamor mu ni treba… Delo v tej tovarni je lepa prispodoba za stanje v naši državi: pomembno je, da se pred zunanjimi opazovalci oz. tujino pokažemo v najlepši luči, pa čeprav navznoter gnijemo in razpadamo po delih... Pomembno je, da priredimo podatke in statistike tako, da nas imajo za konkurenčne tudi veliki narodi, kršenje delavskih in človekovih pravic pa je pri tem nujna kolateralna škoda, katero pač moramo vzeti v zakup, da na evropskem zemljevidu povsem ne zbledimo.

V obratu perutnine

Po neslavnem sezonskem pakiranju zelenjave sem pristala v tovarni jajc, kjer sem najprej skupaj z brezposelnimi veterinarji in računalničarji prekladala kokoši iz tovornjakov v zabojnike. Resnici na ljubo moram reči, da je bilo to delo veliko bolj »humano« kot je bilo delo z zelenjavo, pa čeprav se kokoši z mojo izjavo ne bi strinjale... Veliko lažje in manj stresno je delati neposredno z živalmi kot z ljudmi, ki so prepričani, da so pojedli vso pamet tega sveta.

Tudi ko mi je iz nahrbtnika neznano kam izginil potni list, sem bila prepričana, da zanj ni bila kriva kakšna druga kura kot naša »velika mati kura«, ki s svojo dvolično politiko na področju zaposlovanja tujcev sili ljudi, da se zatekajo k najrazličnejšim »bližnjicam«. Prav v vseh podjetjih in tovarnah, v katerih sem zadnje leto delala, sem opazila, da delodajalci raje zaposlijo študente ali delavce na črno kot pa da bi za njih morali plačevati prispevke in druge bonitete. In prav v vseh podjetjih je bilo moč zaznati nepremostljivi razdor med študenti in redno zaposlenimi ter med redno zaposlenimi in delavci, ki so prišli delati iz tujine (južnih republik nekdanje Jugoslavije, Azije, Afrike). Zamere so v določenih primerih prišle tako daleč, da so redno zaposleni študentom in »tujim« delavcem podtikali nepravilnosti, ki so jih predočili nadrejenim.

Namesto da bi v tej neusmiljeni mašineriji kapitala delavci potegnili skupaj in se složno borili proti izkoriščanju s strani delodajalcev, so drug drugemu vsak dan znova zabadali nož v hrbet in se obtoževali za stvari, ki so povsem nepomembne. Če bi »vstajniki« vsaj nekaj dni preživeli v enem od teh podjetij, bi jim takoj postalo jasno, da socialna revolucija v praksi ni možna prav zaradi teh primerov, ki lepo pokažejo, da ljudje ne stopijo drug k drugemu, ko gre za denar in delovno mesto, temveč drug proti drugemu. To ni boj, temveč mesarsko klanje. Ljudje so si pripravljeni izmisliti najhujše scenarije, da bi očrnili sodelavca in ohranili svoje delovno mesto. Pri tem jim je tudi povsem vseeno, če zaradi njihovih spletk delo izgubi mati ali edini zaposleni član družine.

Ko po eni strani berem novice iz Hrvaške, kjer se najdejo sodelavci, ki žrtvujejo svoje delovno mesto, da ne odpustijo matere z dvema otrokoma, se pri nas zaposleni, ki bi že zdavnaj morali v pokoj, hvalijo, da so v podjetju obdržali njih in ne dekle, za katero so izvedeli, da je noseča. Da, dragi moji, to je svet, ki smo si ga izbrali in ki ga s svojimi dejanji in odločitvami vsak dan hranimo in gradimo za naše potomce.

Podjetje za predelavo plastike

Kot vrhunec kapitalističnega izkoriščanja in človeškega barbarstva lahko navedem svojo izkušnjo v podjetju, ki se hvali, da sodi v sam vrh slovenske predelave plastike. Da bi ohranili konkurenčnost na krutem trgu nemške avtomobilske industrije, so morali namreč znotraj oseminpolurnega delavnika ukiniti malico oz. bolje rečeno jo zminimalizirati na deset minut WC pavze.

Ko prideš kot študent k njim, ti že prvi dan rečejo, da si na tridnevni preizkušnji, saj boš moral vsak dan znova izdelati najmanj pet tisoč nogic za pralne stroje. Delo za strojem, ki ima 110 stopinj C, ti poleg neznosne vročine, ne bi predstavljalo posebnih težav, če si ne bi moral vsakih pet minut izposojati pripomočkov za rezanje plastike. Ko ti naslednji dan postane jasno, da boš moral olfa nož in ščipalec za nohte prinesti od doma, in si že maneš roke, da ti bo tega dne morda res uspelo narediti normo, se pokvari še stroj za mletje plastike, ki ga moraš nenehno popravljati sam. Obenem moraš nadomestiti sodelavce, ki občasno odidejo na prej omenjeno WC pavzo, tako da se ti tistih pet tisoč kosov v neskončnost oddaljuje in vsak dan je verjetnost, da boš zmogel normo, manjša. Tretji dan te od neskončnega stanja tako bolijo noge, da bi jih najraje odrezal, medtem ko prstov na rokah zaradi opeklin več niti ne čutiš. Četrti dan ti postane jasno, da si pristal v peklu in moliš, da bi  te čim prej odpustili, vendar se to ne zgodi, dokler ne najdejo bolj vzdržljivega oz. bolj obupanega študenta od tebe, ki je pripravljen priseči, da je pet tisoč kosov na dan zanj kaplja v oceanu, in da jih bo zaradi svoje neverjetne narave izdelal še enkrat toliko.

Temu nesrečniku potem kmalu dodelijo poseben privilegij, da lahko obenem dela še na sosednjih strojih, pri tem pa je nadrejenim očitno vseeno kako je delo opravljeno, saj sta kvantiteta in hitrost na prvem mestu. Študente, ki se izkažejo, novačijo k šestnajsturnemu delavniku in opravljanju dela ponoči in med prazniki, obenem pa si ti sodobni entuziasti sami ukinejo še WC pavze, saj drugače ne morejo narediti svoje norme in ponuditi delodajalcu »presežek«, ki ga tako željno pričakuje.

V nenehni bitki s časom so vsi nevrotični in kronično utrujeni, pa vendar jih naprej žene želja po tekmovanju in samopotrjevanju. Živijo v iluziji, da je njihovo delo cenjeno in da so nezamenljivi, to pa z veseljem »napeljejo na svoj mlin« šefi, ki se nenehno smukajo naokoli in jih priganjajo. Namesto da bi se delavci med seboj povezali in si izborili polurni odmor za malico, ki jim po zakonu tudi pripada, si kradejo nože in upajo, da se bo komu zamašil mlinček za plastiko in bo tako tisti dan v zaostanku. Namesto da bi med delavci obveljal interni dogovor, da bodo vsi izdelali približno enako število kosov plastike, in jim tako ne bi bilo potrebno vsak dan znova bolj hiteti, se z lesketajočimi očmi hvalijo kako je bil šef ponosen, ko so presegli normo. Obenem pa ne pozabijo potožiti, da bi za tovrstno delo v Nemčiji dobili 15 evrov na urin ne le dobre tri evre, kot jih dobijo tu.

Ko na lastni koži doživiš nekaj tako perverzno mazohističnega, se ti sanje o revoluciji in spremembah v državi podrejo kot hišica iz kart. Kanglerjev odstop in Janšev poraz se ti v takšni luči zazdita kot skrajni vrh ledene gore, kaj gore - kot odstranitev majhnega tumorja iz zdavnaj odmrlega organizma, ki je prepredeno s številnimi metastazami, ki jim ni videti ne konca ne kraja... Zaveš se, da je tvoja mala »kura« že desetletja zgolj kolonija velike Nemčije in da so naši delavci prostovoljni sužnji v tem taborišču, ki deluje pod krinko uspešnega slovenskega podjetja. In kmalu se zalotiš, da ne moreš drugače kot pritrditi nekdanji sodelavki, ki reče: »Moramo Nemcem priznati uspeh, da jim je končno po mirni poti uspelo nekaj, kar jim ni po poti nasilja...« Hm, glej ga zlomka, da niso zato lansko leto dobili Nobelovo nagrado za mir? In kaj reči še tistim, ki jih ni tako ali drugače kupila ta »severna liga«? Lahko grejete mrliča kolikor hočete, a vstal ne bo od mrtvih... Za tiste optimiste, ki še verjamejo v čudežno vstajenje od mrtvih, pa pravim: dokler ne boste pometli s korupcijo znotraj lastnih podjetij in vrnili pravice delavcem, ki jim pripadajo, človeku pa z vsakdanjimi moralnimi odločitvami povrnili dostojanstvo, nimate pravice naslajati se v pričakovanju padca politične elite.

Foto naslovnice: Ralf Vetterle, CC0

Preberi tudi: