Dr. Mateja Černič je avtorica znanstvene monografije Ideološki konstrukti o cepljenju in je doktorirala na Fakulteti za uporabne družbene študije. Raziskovalno se ukvarja predvsem s tematiko družbene moči, ideologij in diskurzov na področju medicine in vsakdanjega življenja.

Že nekaj let slovensko javnost opozarjate na dejstvo, da so študije na podlagi katerih so cepiva pridobila dovoljenje za promet, varovane kot poslovna skrivnost. Kaj to dejansko priča o odnosu do javnega zdravja?

Res je, že od leta 2013 se z JAMPZ - Javno Agencijo za Zdravila in Medicinske Pripomočke borim za javno dostopnost študij o varnosti in učinkovitosti, na podlagi katerih JAZMP posameznemu cepivu izda dovoljenje za promet. Tu je treba poudariti, da nihče (razen uslužbencev JAZMP-ja) nima dostopa do teh študij. Ne laična javnost, in ne strokovna javnost. Zdravniki se s tem sicer ne obremenjujejo - ne zdravniki kot posamezniki, ne zdravniki kot stroka niso nikoli (oz. najmanj do leta 2013, ko sem jaz prva začela s tem) zahtevali dostopa do tovrstnih študij. Prav tako niso nikoli problematizirali zakonodaje, ki dopušča, da so študije o varnosti in učinkovitosti, ki so predložene v postopku registracije zdravila, varovane kot poslovna skrivnost.  

Zadeva je sedaj že v drugo na sodišču, argumenti, ki jih uporablja JAZMP, pa so prav neverjetni. Po njihovo bi razkritje študij o varnosti in učinkovitosti cepiv vodilo do "napačnih" interpretacij, zaradi česar bi se začelo množično zavračanje cepljenja. Nadaljnji argumenti so, da bi z razkritjem študij nastala občutna škoda, da bi proizvajalci začeli zapuščati trg, da bi bili posamezni proizvajalci postavljeni v slabši konkurenčni položaj, itd. itd.

JAZMP konsistentno deluje kot zagrizen branilec interesov farmacevtske industrije in nikakor ne kot varuh javnega zdravja, čeprav je prav slednje njegova zakonsko določena naloga. Hkrati pri agenciji besno ščitijo tudi sami sebe - študije, na podlagi katerih cepiva pridobivajo dovoljenje za promet (pri nas in v tujini), so namreč metodološki zmazki v dobesednem pomenu besede. Zasnovane so tako, da niti slučajno ne omogočajo realne evalvacije niti kratkoročnih, kaj šele srednje in dolgoročnih učinkov cepiv.

Ta boj za dostop študij je v resnici videti kot prava farsa, saj so argumenti, ki jih uporablja JAZMP, resnično neverjetni (podrobno so opisani v moji knjigi Ideološki konstrukti o cepljenju). Toda najbolj šokanten je bil argument sedanje Informacijske pooblaščenke, Mojce Prelesnik (tudi IP je stranka v sodnem postopku). V odgovor na moj dopis, v katerim med drugim dokazujem tudi skrajno metodološko neustreznost študij, je namreč zapisala sledeče (z dne 14. 11. 2016): »Tožeča stranka v nadaljevanju tožbe navaja, da je še resnejši problem, da so tovrstne študije 'metodološki zmazki'. Kakšno dodano vrednost za 'obveščanje javnosti o informacijah, ki se tičejo javnega zdravja', bi torej predstavljale prosto dostopne študije, če po mnenju tožeče stranke te sploh niso dovolj strokovne. (...). Ali bi torej takšne študije, če bi bile predmet presoje, omogočale sprejetje odgovornih odločitev o cepljenju otrok, kar je v javnem interesu?«

Skratka, Informacijska pooblaščenka meni, da če so študije nestrokovne, potem je itak boljše, da javnosti niso dostopne. Je treba k temu še kaj dodati?

Je takšna tajnost podatkov sprejemljiva za demokratično družbo?

Nikakor ne. Ljudje imajo pravico vedeti, kaj vsebujejo zdravila in cepiva ter na kakšen način se je preverjala njihova varnost in učinkovitost. Ter kako dobro – ali slabo – svojo vlogo opravljajo državne institucije, ki naj bi varovale javno zdravje. Javna dostopnost študij o varnosti in učinkovitosti je temeljni predpogoj transparentnosti in dejanskega varovanja javnega zdravja. Ob tem pa je treba s prstom pokazati tudi na zdravnike, le-ti se, kot rečeno, popolnoma nič ne obremenjujejo s tem, da so jim po zakonu dostopni samo skrajno pomanjkljivi Povzetki glavnih značilnosti zdravila (SmPC), ki nikakor ne omogočajo strokovne presoje ustreznosti posameznega cepiva ali zdravila za posameznega pacienta. Študije, ki so objavljene v znanstvenih publikacijah (do teh seveda lahko dostopajo tako zdravniki kot drugi), niso ustrezno nadomestilo za dostop do študij, na podlagi katerih je bilo izdano dovoljenje za promet.

Se sploh izvajajo večletna sledenja cepljenim otrokom z namenom iskanja morebitnih dolgoročnih zdravstvenih posledic?

Ne, se ne. Skoraj vse študije o varnosti cepiv so zasnovane tako, da se stranske učinke opazuje (zgolj opazuje, brez kakršnihkoli preiskav, z izjemo merjenja temperature) samo 5-30 dni po vsaki prejeti dozi. In to je to. Na podlagi 5- do 30-dnevnega opazovanja je cepivo nato razglašeno za varno. Še več, ameriški CDC (Center za nadzor bolezni) je celo zapisal: »Večletno sledenje cepljenim otrokom iskanje dolgoročnih zdravstvenih posledic bi bilo nepraktično; in odtegovanje novih cepiv otrokom, ki bi jim ta cepiva koristila, medtem ko bi se izvajale dolgoročne študije, bi bilo neetično«. Očitno pa je popolnoma etično, da se milijone otrok cepi s cepivi, katerih varnost in učinkovitost ni bila nikoli ustrezno preizkušena. Mimogrede, tudi pasivni sistemi beleženja stranskih učinkov ne delujejo, saj zabeležijo le nekaj promilov do nekaj procentov pričakovane stopnje stranskih učinkov. Vse to, o čemer govorim, je v moji knjigi podrobno analizirano ter podkrepljeno z ustreznimi viri.

Na primer v Nemčiji imajo pogoste epidemije ošpic, vendar ohranjajo prostovoljno cepljenje? Ali to priča tudi o bolj kvalitetnem medicinskem sistemu pri njih?

Nemcem je jasno, verjetno tudi zaradi izkušnje z nacizmom, da je absolutna pravica do odločanja o lastnem telesu ena izmed najbolj temeljnih in svetih človekovih pravic, ki jih ne bi smeli nikoli poteptati. Prav tako jim je jasno (in najmanj od Nürnberških procesov naprej bi moralo to biti jasno tudi vsem drugim), da noben medicinski poseg nikoli ne bi smel biti izveden brez prostovoljne in informirane odločitve pacienta. Kar pa se tiče samega zdravstvenega sistema, nemški zdravniki lahko poleg alopatske medicine povsem legalno in brez problemov uporabljajo tudi alternativne pristope, kot je homeopatija, akupunktura, itd., kar že samo po sebi vodi k bolj kvalitetnemu sistemu. Pri nas pa je situacija skrajno absurdna, namreč zdravnik, ki se začne ukvarjati s homeopatijo, takoj izgubi licenco. pa čeprav se po zakonu smejo s homeopatijo ukvarjati le zdravniki. Licenco mu vrnejo samo v primeru, če preneha z uporabo homeopatije, če se torej 'vrne na pravo pot'.

Tudi na blogu:

Ali se izvaja diskreditacija znanstvenikov, ki so kritični do cepiv? Denimo argumente Andrewa Wakefielda, ki je razkril povezavo med cepivom OMR (ošpice, mumps in rdečke) in avtizmom, se skuša ovreči na številne načine?

Da. Večina tistih, ki kakorkoli podvomijo v cepiva ali ki si jih drznejo celo kritizirati, se sooči s hudimi formalnimi in neformalnimi sankcijami, poskusi diskreditacije, grožnjami z uničenjem kariere, lažmi, itd. To, kar se je povsem neupravičeno zgodilo Wakefieldu (ne, njegova raziskava ni bila ponarejena) je ena izmed bolj žalostnih in sramotnih zgodb današnjega časa.

Vendar pa delovanje sistema ter pritiske, ki se vršijo nad vsemi 'heretiki' (i.e. kritiki cepiv) morda bolj nazorno ilustrira primer avstrijskega zdravnika dr. Johanna Loibnerja. Dr. Loibner, ki je med drugim sodni izvedenec za poškodbe po cepljenju, je doživel odvzem licence zaradi javnega opozarjanja na nevarnosti cepljenja. Prirejal je strokovne simpozije, na katerih je o cepljenju izobraževal zdravnike. Tudi zoper njega so bile, tako kakor zoper mnoge druge kritične zdravnike, podane prijave na zdravniško zbornico in ker ni hotel ubogati navodil, da mora prenehati predavati o cepivih, mu je avstrijska oblast leta 2009 vzela licenco za opravljanje poklica. Dr. Loibner je v intervjuju za Naravno imunost povedal sledeče: »Doživljenjsko so me izbrisali s seznama zdravnikov. Nato sem se pritožil na vrhovno sodišče in po štirih letih dosegel, da je sodišče izrecno prepoved preklicalo. Še ena zdravnica je dobila nekaj podobnega kot jaz, le da je šlo pri njej za pogojno prepoved. To pomeni, da bi izgubila licenco, če bi samo še enkrat kjerkoli v javnosti kritično govorila o cepljenju. Zaradi te sodbe vrhovnega sodišča se ji zdaj to ne more več zgoditi. (...) S tožbo na vrhovnem sodišču smo dosegli, da sme zdravnik javno povedati svoje mnenje o cepljenju!«

V javnosti se velikokrat uporablja izraz 'proticepilci', vendar ali je to ustrezen izraz opredelitev skupine ljudi, ki zagovarja prostovoljno cepljenje?

Odvisno, kako razumemo pojem 'anticepilci'. Mediji si seveda zelo prizadevajo, da bi na ta pojem obesili čim več negativnih konotacij. Anticepilce se predstavlja kot egoistične, zaslepljene, neiobražene in neracionalne fanatike, kar je seveda čista neumnost in namerna manipulacija. Do še večjih manipulacij pa pride, kadar mediji predstavljajo anticepilce kot tiste, 'ki želijo ukiniti cepiva'. To je precej podla laž, uporabljena z namenom hujskanja množic proti kritikom cepiv. Anticepilci si nikakor ne prizadevamo za 'ukinitev cepljenja', temveč za svobodno odločanje o tem, ali se bo posameznik cepil ali ne. Borimo se za osebno in zdravstveno svobodo vseh in ne za nadvlado enega pola nad drugim. To je bistvena razlika. V odgovor na medijske manipulacije pa se nekateri anticepilci po novem opredeljujejo kot 'freevaxers', kar je morda ustreznejši izraz, morda pa tudi ne, odvisno pač, kaj razumemo pod posameznim izrazom.

V množičnim medijih kritiko cepiv po navadi zavržejo kot teorijo zarote. Kako pa je mogoče, da razkritij Snowdena ali Assanga prav tako tudi ne zavržejo na prvo žogo?

Cepljenje je pač sveta krava. Pravzaprav je daleč najsvetejša krava našega časa. O vsem lahko dvomite, vse lahko kritizirate, toda če pisnete karkoli slabega o cepivih, letite na grmado. Že to je samo po sebi dovolj povedno.

V kolikor o cepivih ni javne debate, ali ne gre pri propagiranju cepiv pravzaprav za zahtevo po verovanju v delovanje cepiv? Je to sploh lahko še znanost? Nedavno ste na vaši FB strani objavili, da so vaše komentarje zbrisali v debati na zidu Ministrstva za zdravje?

Tako je, zahteva se slepa vera v čudežno in vseobsegajočo dobrobit cepiv. Dejanske javne debate, torej takšne z vsebinski argumenti in protiargumenti, skorajda ni. Na vsebinske argumente anticepilne strani se procepilna stran (vključno z zdravniki in institucijami) praviloma odzove s cenzuro ter poskusi osebne diskreditacije, pri tem pa se izogne temu, da bi dejansko predložila vsebinske protiargumente. Primer tovrstne taktike je tudi omenjena cenzura, ki jo je na svoji FB strani izvajalo Ministrstvo za zdravje. Precej povedno je, da so brisali prav komentarje (meni in nekaterim drugim), ki so vsebovali konkretne navedbe, številke, navedbe virov, itd.

The article is also available in English.